Kipar Janez Pirnat (1932–2021) se je rodil v Ljubljani, izviral pa je iz literarno-kiparske družine. Njegova mati je bila pisateljica Nada Kraigher, ravno tako je pisal ded Makso Pirnat, oče pa je bil kipar Nikolaj Pirnat, ki ga je prvi učil risanja in modeliranja. Po očetovi smrti ga je pod okrilje v svoj atelje vzel kipar Jakob Savinšek.
Najprej je študiral arhitekturo, nato pa se preusmeril na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral; specializiral se je pri Karlu Putrihu. Študiral je tudi na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Borisu Ziherlu in Stanetu Mikužu, nato pa se izpopolnjeval v številnih evropskih državah. Kot prejemnik Fordove štipendije leta 1967 je eno leto delovno preživel v ZDA.
Že leta 1959 je začel urejati odprti atelje v bližini Umaga, od takrat je redno obiskoval istrske kamnolome, v Istri tudi večino časa živel in delal. V šestdesetih letih je sodeloval pri organizaciji umetniškega mesta Grožnjan.
Kipi in spomeniki
Njegovi kipi in spomeniki stojijo po številnih slovenskih mestih. V Ljubljani je najbolj znan njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu - Stanetu na vogalu Šubičeve in Slovenske ceste (1975), njegovi pa so tudi portret Jurija Vege ob Tržaški cesti, spominski relief Jožetu Plečniku v kleti NUK, spominski relief Gabrijelu Gruberju na vogalu Gruberjeve palače (Arhiv Slovenije) ob Levstikovem trgu, kip Marjana Kozine v avli Slovenske filharmonije in Spomenik kulturnim delavcem, padlim v NOB, v severnem mestnem parku, ki so ga odkrili leta 2011. Za ta prispevek mestu je prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.
Pirnatove spomenike najdemo še drugje zunaj prestolnice, denimo Valentinu Staniču v Kanalu, Antonu Veluščku v Novi Gorici, Stanku Bloudku v Idriji, NOB na Prevojah pri Šentvidu in Mariji Tereziji v Šenčurju.
Občutek nedokončanosti
Umetnostni zgodovinar Peter Krečič je o Pirnatu zapisal, je bil med prvimi, ki so »vprašanje kiparskega izraza zastavili kot iskanje možnosti za podajanje skozi snovnost kiparske gmote in obenem s posegom v njeno jedro, pa tudi kot raziskovanje učinkov kontrasta med grobo neobdelano kiparsko, zvečine kamnito strukturo ter navdihnjenim posegom vanjo«.
Posvečal se je figuraliki. Poznavalci njegovega dela pravijo, da je raziskoval probleme kubistično pojmovane figure in figurativnosti nasploh, kar ga je pripeljalo do abstrahiranja klasičnega torza in naprej do zapletenih dvo- in večobraznih, zlasti kamnitih plastik. Njegovi kipi so zato na prvi pogled kot nedokončani ali poškodovani stebri ali odkrhnjene skale, v katerih razločimo obline teles. Poleg kiparjenja pa je bil tudi odličen risar in grafik.
