Vprašal sem se, ali je tokrat dokončno zamenjal tabor in odvrgel načela in vrednote, ki jih je vsaj formalno zagovarjal kot najdaljši predsednik doslej naslednice Zveze komunistov in zavoljo katerih ga je stranka po mandatu Danila Türka jeseni 2012 predlagala in podprla v dvoboju s slednjim, ki je znova kandidiral za predsednika republike, ter mu odločilno pomagala k zmagi. So torej SD-jevci zašli z njegove poti oziroma izdali njegov kredo, skupaj z njimi pa seveda še preostale opozicijske stranke, ki vse skupaj v en glas kričijo o nesposobnosti in škodljivosti vlade Janeza Janše, z njeno zunanjo politiko vred. Upam, da se njegovim takratnim podpornikom – sam sem navijal za prejšnjega predsednika, ki je Janši znal tudi kaj krepkega povedati – danes vsaj malce kolca. Večinoma so tiho, a je nova in še sveža predsednica SD Tanja Fajon, za kar ji znova čestitam, nedavno vendarle našla do Pahorja nekaj besed graje: »Smo v času globokega razdora, mi pa imamo predsednika republike, ki bi družbi pomenil politični in moralni kompas, a je tiho in s tem legitimira, kar sedanja oblast počne!« No, zdaj ne le da je molk prekinil, to oblast je kar eksplicitno podprl.

Kakor koli že, ne razumem, od kod ocena, da vlada dela dobro, ko smo na vrhu držav v svetu in v Evropi po incidenci okužb s koronavirusom in po umrljivosti. In ko Janševa ekipa zajezitvene ukrepe za pandemijo sprejema in spreminja tako rekoč čez noč, ko računsko sodišče ugotavlja, da nabave zaščitne opreme »niso bile učinkovite«, ko ni tedna, ko glavni mediji, v prvi vrsti RTV in STA, pa sodstvo in tožilstvo, opravljajo svoje dolžnosti in pri tem občutijo nerganja in diskreditacije oblasti ali njene vodilne stranke SDS, še bolj pa njenega predsednika in premierja Janeza Janše. No, pa tudi nevladne organizacije, da ne govorimo o petkovih protestnikih na kolesih, niso najbolje zapisane pri Janši, in verjamem, da težko soglašajo z oceno predsednika republike.

Pa smo pri zunanji politiki in zunanjem ministru Anžetu Logarju. Kako se tako politiko lahko pohvali po škandaloznem in unikatnem ravnanju premierja ob volilni zmagi novega ameriškega predsednika Bidna, ne da bi zunanji minister ob tem vsaj trznil in škodo skušal vsaj omiliti. Še huje, sredi menjave v Beli hiši je šel, kot edini med šefi evropske diplomacije, k odhajajočemu kolegu Pompeu, da bi se mu zahvalil za vzpostavljeni »strateški dialog«, za katerega Pahor dobro ve, da ni nič več kot doslej najnižji korak pri izražanju naše servilnosti do ZDA. Dober mesec prej smo privolili v dogovor, ki je zapiral pot k nam kitajskemu Huaweiju pri razvoju omrežij 5. generacije, znova kot edini v EU. Je bila poteza v pravo smer poziv predsednika vlade k odstopu generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije, skoraj sočasno z odločitvijo Donalda Trumpa o zamrznitvi ameriškega financiranja tej organizaciji, ko je medtem visoki zunanjepolitični predstavnik EU Borrell gospodu Ghebreyesusu izrekal pohvale in podporo?

Preberi, Borut, prosim, kaj predlagatelji konstruktivne nezaupnice še očitajo vladi iz naslova »presežkov« njene zunanje politike, kjer ima Logar ob premierju ključno vlogo. Sam bom še dodal ter te vprašal, ali je prav, etično in človeško, da smo glasovali proti resoluciji WHO o zdravstveni pomoči Palestincem na zasedenih ozemljih, prizadetih s covidom? In ne nazadnje, mizernost Logarjeve zunanje in Simonitijeve kulturne politike izpričuje odpoved podpore razstavi, ki jo je za ugledni italijanski muzej MAXXI v Rimu pripravila nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac z naslovom »Večji od mene: junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«. Ob 30. obletnici naše samostojnosti in skorajšnjem slovenskem predsedovanju EU, pravi veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj, bi morala biti stoodstotno slovenska, brez umetnikov iz bivše skupne države. Kako zveni to provincialno, neevropsko, mentalno in duhovno revno! Kaj praviš, Borut?

Aurelio Juri, Koper