Imenovanje tožilcev na vladi je zadnji del postopka imenovanja novih in vrhovnih tožilcev, o katerih končno mnenje poda državnotožilski svet. To mnenje je v postopku imenovanja ključno, nato pa kandidacijski postopek na pravosodnem ministrstvu zaključijo z uradnim predlogom imenovanja tožilca vladi, ki tudi formalno izpelje njegovo imenovanje. V preteklosti je to navadno pomenilo, da je vlada imenovanje izpeljala že na prvi naslednji seji, v tretji Janševi vladi pa se je praksa spremenila. Čeprav so vsi izbrani kandidati šli skozi sito izbirnega postopka in bili potrjeni kot primerni kandidati, tokratna vlada njihovo imenovanje ignorira. Za to ji ni treba navesti nobenega razloga, imenovanja določenih, očitno motečih kandidatov ne uvrsti na dnevni red in na njih pozabi – nekje na dnu predala. Neuradno je mogoče slišati, da gre za kandidate, do katerih ima pomisleke ena bolj zamerljivih slovenskih političnih strank SDS. Največja vladna stranka formalno ne more vplivati na postopek imenovanja tožilcev, lahko pa (njena) predsednik in generalni sekretar vlade poskrbita za to, da se postopek tik pred zaključkom in formalnim imenovanjem za nedoločen čas ustavi na vladi. Po »ker pač lahko« modusu operandi.
Toda del te iste vlade je tudi pravosodna ministrica, ki je na vlado dala predloge o imenovanju tožilcev. Kot kaže, pa nima dovolj moči ali vztrajnosti, da bi na vladi izborila imenovanje tožilcev. Na pravosodnem ministrstvu so se reševanja zagate lotili z zakonskim predlogom, po katerem bo morala vlada nove in vrhovne tožilce imenovati v 30 dneh. Tovrstni predlog zakonske prisile spominja na še en manever SMC, ki je še eno samovoljno ignoriranje obveznosti do Slovenske tiskovne agencije reševala s pomočjo določila, ki ga je vrinila v enega izmed zakonskih protikoronskih paketov. SMC poskuša tako prek državnega zbora sanirati tisto, kar samovolja SDS mimo vseh standardov na vladni ravni prepreči. Vse to pa upravičeno sproža vprašanja, ali je največja vladna stranka torej že povsem privatizirala vlado in kje so meje potrpežljivosti preostalih koalicijskih strank, kadar jih SDS na vladi povsem odkrito in samovoljno izigrava.
Lastne meje potrpežljivosti testirajo tudi na vrhovnem državnem tožilstvu, z generalnim državnim tožilcem na čelu. Ko je predsednik vlade Janez Janša pisal generalnemu državnemu tožilcu in z neposrednim pritiskom ter celo grožnjo izrazil pričakovanje, da bo ljubljansko tožilstvo preganjalo protestnike s parolami »smrt janšizmu«, je bil odziv generalnega državnega tožilca izjemno medel. Čez čas se je s predsednikom vlade celo tajno sestal, danes pa glede ignoriranja imenovanja tožilcev vrhovno tožilstvo bolj kot ne zadržano molči. Mnenja, ali je ta molk moder ali pa zgolj posledica strahu, so različna. Čeprav bi si nekateri tožilci, s katerimi smo neformalno govorili, želeli večjo odločnost generalnega državnega tožilca, drugi, celo večina, njegov molk ocenjujejo kot časom primerno diplomatsko potrpežljivost. Ti namreč menijo, da je mogoče pri aktualni oblasti več doseči s potrpežljivostjo kot s protestom. Kar najbrž pomeni tudi to, da samovolja, nadgrajena s strahovlado, dosega svoj namen.