S Hasanom Saadom Hasanom Hasanom, maturantom ljubljanske gimnazije Jožeta Plečnika, Šubičke, kot ji radi pravijo dijaki, smo se pozno popoldne sestali na Viču, v restavraciji in trgovini Aladdin v lasti njegove družine. »Dopoldne imam šolske obveznosti, po 17. uri pa vsak dan pomagam pri družinskem poslu,« pove mladenič, ki v Ljubljani zdaj živi že osem let. »Iz Iraka smo leta 2005 odšli najprej v Sirijo, kjer smo živeli osem let. Ko se je tam začela vojna, se je oče, ki je obiskal strica v Belgiji, odločil, da nas odpelje v Evropo. Ker je bil nekoč del gospodarske delegacije, ki je obiskala Slovenijo, je imel priložnost spoznati vašo deželo. Še zdaj se spomnim njegovih besed pred potjo v Slovenijo. Opisal jo je kot državo, kjer so mir in prijazni ljudje, predvsem pa ga je navdušila lepota dežele.«
Novemu okolju se je hitro prilagodil
Hasan je najmlajši otrok v družini, poleg dveh bratov ima še štiri sestre. Najstarejši brat študira v Ukrajini, a je zaradi epidemije tudi on zdaj v Ljubljani. V Iraku je ostala le najstarejša sestra, ki se je tam poročila in si ustvarila družino. Fant pove, da pogreša sorodnike, ki so ostali za njimi na Bližnjem vzhodu. »Predvsem stare starše, strice in bratrance. Odkar smo zapustili Irak, jih še nisem videl,« pove, a doda, da ohranjajo stike prek družbenih omrežij, videoklicev.
Na novo okolje se je družina dobro privadila, Hasan pravi, da se je sam zaradi svoje mladosti morda še najhitreje. Tudi zaradi družbe vrstnikov, s katerimi je kar šest let igral nogomet. Zaradi poškodbe, strgane stegenske mišice, je po operaciji in rehabilitaciji nehal igrati nogomet. »Že drugi dan po prihodu v Ljubljano sem moral sesti za šolsko klop. Oče me je že pred prihodom v Slovenijo vpisal na osnovno šolo Mengeš, kjer so mi bili učitelji naklonjeni, prva dva meseca smo se z učenci tudi počasi spoznavali in sprejemali drug drugega. V Siriji sem imel angleščino, zato sem se tam tudi naučil pisati v latinici,« pove Hasan in s kančkom zadrege prizna, da ima s pisanjem še vedno težave. »Prav zato sem tudi prosil gimnazijo, da mi pri maturi omogočijo prilagoditve. Priznam, da sem bil zelo razočaran, ker mi niso prisluhnili,« iskreno pove maturant, ki se boji predvsem pisanja eseja pri slovenščini. »Prosil sem, da bi mi omogočili pisanje na računalniku, saj je moja pisava še vedno zelo okorela.«
Vsako popoldne po šoli pomaga v restavraciji
Kljub temu da je bila ura v restavraciji, kjer smo se dogovorili za pogovor, pozna, so ves čas prihajale stranke, ki so dobro vedele, kaj lahko najdejo na policah. »V Iraku imamo navado, da smo do gostov izredno gostoljubni. Tudi prva leta, ko smo prišli v Ljubljano, samo radi gostili nove prijatelje, ki so k nam prišli na kosilo, večerjo. Naša hrana jim je bila zelo všeč. Pozneje, ko so začeli prihajati v Slovenijo tudi begunci, veliko prav iz Iraka in Sirije, se je dejansko pokazal problem, kako priti do določenih izdelkov – predvsem so bile problem začimbe, ki jih tukaj ni bilo,« pove in razloži, da so jih tudi sami sprva naročali iz Avstrije in Nemčije. »Če omenim samo črno papriko, mešanico sedmih začimb, posebne začimbe za piščanca in druge vrste mesa, za riž. Odprli smo trgovino, najprej za Bežigradom, in sami začeli uvažati začimbe iz Avstrije. Pozneje smo se preselili na Vič in dejavnost razširili še na restavracijo,« pove in doda, da je v posel vključena vsa družina. Vsak dan pripravijo sveže sestavine za jedi. In medtem ko je Hasan zadolžen za žar, sestra pripravlja falafel. »Priznam, tega se nisem nikoli naučil, zato pa odlično pripravim kebab, spečem piščanca. Za baklave pa je največkrat zadolžena kar mama, ki zjutraj prva pride v kuhinjo, da pripravi vse za dnevni meni.«
Tipičnega mladostniškega življenja, ki ga ima večina slovenskih najstnikov, brez obveznosti in večjih odgovornosti do družine in družbe, nikoli ni imel. Vsako popoldne pride v trgovino in restavracijo, kjer pomaga družini pri delu. Kljub temu ima svoje cilje, ki jih želi v življenju doseči. »Med drugim želim postati pilot, prav tako dopuščam možnost, da se nekoč vrnem v Irak in si, kdo ve, tam tudi ustvarim družino.« A, kot pravi s kislim nasmeškom, najprej ga čaka matura, ki bo – kot za vse dijake, tudi zaradi ukrepov epidemije, zanj trd zalogaj.
