Druga pozitivnost je v tem, da se ljudje ovemo, da smo družabna bitja. Na svoji koži smo imeli priliko spoznati, kako nam vsa sodobna tehnologija (na primer facebook) in podobne kombinacije omejenega uma in neomejenega spleta (recimo čivki, ki jim je bolj ustrezno reči bevski) ne morejo zamenjati stvarnih (fizičnih) kontaktov z drugimi ljudmi. Človek, tako kot vsako živo bitje, ima organe, ki mu omogočajo dojemati svet okrog sebe: čutila. Res je le, da različna živa bitja v različnem obsegu dojemajo dražljaje, ki jih posredujejo čutila. Tako človek skoraj 90 odstotkov vsega dojema skozi čutilo vida, nasprotno pa denimo pes v praktično enakem obsegu dojema vse skozi čutilo voha. Tehnologija, naj bo še tako napredna in multidimenzionalna, nikoli ne bo mogla ponuditi človeku toliko informacij o svetu in o njem samem, kot mu to ponudijo njegovi vrojeni organi. Zakaj pa mislite, da gredo politični veljaki pogledat posledice naravnih katastrof na mesto samo? Zakaj jim recimo vsi možni vizualni, zvočni, vonjalni… posnetki ne morejo pričarati tistega, kar lahko dojamejo v živo? Živo bitje namreč nima samo petih čutil, ki jih »vidimo«: ima še čutila iz notranjosti telesa (iz žil, mišic, notranjih organov, na podlagi hormonalnih, kemijskih, električnih impulzov).

Pokazalo se je tudi pri nakupovanju. Trgovski ceh poroča, da je rezultat vseh nakupov občutno manjši, odkar je bilo dovoljeno samo spletno nakupovanje. Zakaj torej splet ni zadostoval?

Da ne zaidem v še bolj subtilne stvari: zakaj pa mislite, da na zdravljenje otroka ključno vpliva fizična prisotnost matere, četudi bi ga namestili v superhipermoderno bolnišnico? Ali pa nekaj, kar vsi poznate: učenje na daljavo. Zakaj to ne bo nikoli zamenjalo učenja v živo? Le katastrofalne posledice bo pustilo na zorenju vseh teh otrok. Kar pa je velika negativna posledica pandemije. Ta generacija bo utrpela nepopravljivo luknjo v svojem zorenju od otroka v odraslo osebo. To bomo videli šele čez leta, ko bo ta generacija otrok postala generacija odraslih.

Nikoli ne bo človeštvo izumilo in proizvedlo takšne tehnologije, ki bi enakovredno zamenjala to, kar se more dogoditi pri fizičnem stiku med ljudmi, ki so iz mesa in krvi. Je pa pozitivno, da smo iz tega lahko spoznali, da je vsa ta tehnologija lahko samo orodje, ne pa nekaj, nad čemer bi bili lahko očarani. Mladi (in odrasli) so lahko na svoji koži te mesece spoznali, da računalniki, mobilniki in kar je še te šare niso nikakršen oh in ah, brez katerih ne morejo/-mo, ampak da so to samo orodja, ki jih uporabljamo bolj kot ne le izjemoma in v pomoč.

Na kratko še o eni pozitivnosti: narava si je oddahnila od svinjanja, ki ga je človek doslej povzročal naravi in planetu v celoti. Ni pa še človeštvo v celoti spoznalo, kako je usmerjenost v vedno več (kapitalizem in njegovi nasledki) zanj pogubna. Ker se je človeštvo temu z vsemi štirimi upiralo, je skoraj škoda, da se v tem pogledu pandemija končuje.

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana