Na sedežu britanske vlade so si oddahnili, ker je bil premier Boris Johnson menda tretji na seznamu voditeljev, ki jih je poklical novi ameriški predsednik Joe Biden, ki je ponosen na svoje irske korenine. Številko Downing Streeta 10 naj bi zavrtel potem, ko se je najprej pogovoril s sosedoma, kanadskim premierjem in mehiškim predsednikom. Biden in Johnson, ki se v živo še nikoli nista srečala, sta v prvem, 35-minutnem telefonskem pogovoru na prvo mesto postavila upanje na premagovanje skupnega globalnega sovražnika, covida-19. Pogovarjala naj bi se tudi o zvezi Nato, podnebnih spremembah in človekovih pravicah. Kaj pa o pobrexitskem trgovinskem sporazumu med državama, ki je na vrhu britanskega seznama želja in ki ga je Johnsonu glasno obljubljal prejšnji predsednik Donald Trump? Britanska stran trdi, da sta se pogovarjala tudi o tem. Ameriška ga ne omenja. Tiskovni predstavnik Bele hiše je celo dejal, da Bidnova administracija tega sporazuma nima na urniku, zato prevladuje mnenje, da ga še dolgo ne bo.
Johnsona je gotovo skrbelo, da utegne njegovim odnosom z Bidnom škodovati prijateljski odnos, ki ga je imel s Trumpom, in pa Bidnova kritika brexita. Novi ameriški predsednik je o Johnsonu nekoč dejal, da je Trumpov »fizični in čustveni klon«. Poleg tega je bil Biden podpredsednik v administraciji prvega temnopoltega predsednika ZDA v času, ko je Johnson še kot župan Londona rasistično in kritično javno pisal o »delno kenijskem Baracku Obami«. S tem je namreč razlagal, zakaj je Obama iz Ovalne pisarne umaknil doprsni kip Winstona Churchilla, iz česar je potem nastal vihar v kozarcu vode. Johnson zdaj upa, da se je, vsaj v javnosti, dovolj veselil Bidnovega prihoda v Belo hišo, ko je med vrsticami kritiziral prijatelja Trumpa, rekoč, da je bila Bidnova zmaga »fantastična za državo, ki je šla skozi tresoče obdobje«. In tokrat ni bilo nobene kritike, ko se je Biden odločil, da spet umakne Churchillov kip, ki ga je v Ovalno pisarno vrnil Trump. V Johnsonovem kabinetu so za javnost zapisali samo, da je opremljenost pisarne stvar ameriškega predsednika, ki v njej dela.
Od vojskovanja do skupnih vojn
»Posebne odnose« med Britanijo in ZDA, ki za slednje že dolgo niso nič posebnega, je leta 1946 prvič omenil v govoru prav Churchill, ki je imel odlične odnose z 32. ameriškim predsednikom Franklinom D. Rooseveltom. Tako odlične, da je Rooseveltu rekel, da britanski premier nima česa skrivati pred ameriškim predsednikom, ko je Roosevelt stopil v kopalnico v Beli hiši, kjer je bil goli Churchill med svojim obiskom v ZDA. Prav osebni odnosi med ameriškimi in britanskimi voditelji so od nekdaj dajali poseben pečat tudi odnosom med državama. So pa njihovo posebnost vedno bolj poudarjali v Britaniji kot v ZDA.
Odnosi med državama so se začeli z ameriško vojno za neodvisnost (1775–1783) od tedanjega britanskega imperija. Spopadi orožja in interesov so se nadaljevali v 19. stoletju. Med ameriško državljansko vojno (1861–1865) je tedanji premier lord Palmerston, ki je ZDA razglašal za bodoče imperialne tekmece, upal, da »bodo konfederacijski uporniki zlomili ameriško unijo«. V 20. stoletju sta na medsebojne odnose odločilno vplivala postopna rast ZDA v globalno supersilo ter zaton in padec britanskega imperija. Oboje sta pospešili prva in druga svetovna vojna, ki sta Britanijo izčrpali in zadolžili ter potrdili ameriško prevlado. Britanija, ki je bila še leta 1900 vodilna globalna vojaška in gospodarska sila, je ta položaj izgubila v manj kot pol stoletja. Vse bolj so jo kritizirali, da je postala ameriški pudelj, najodmevneje pa takrat, ko je Tony Blair molil z Georgeem W. Bushem pred invazijo na Irak, proti kateri so Britanci zaman organizirali najmnožičnejši protest v zgodovini države.
Strastna čustva Otočanov
Na posebnost odnosov pa je vplivala tudi britanska javnost. Ko sta bila Bush mlajši in Blair v Londonu, so množično protestirali. Clintona in Obamo so oboževali. Ko je John F. Kennedy v London leta 1961 pripeljal mlado glamurozno ženo Jackie, jima je v pozdrav vzdolž poti od letališča do Londona mahalo pol milijona ljudi. V novejši zgodovini imajo ameriški predsedniki Britanijo za razmeroma koristno zvesto zavezniško državo z uporabno vojsko. Obožujejo tudi kraljevo družino in pompoznost monarhije. Do brexita so Britanijo imeli tudi za vrata v celinsko Evropo. Tega je zdaj konec.
