Celoten odziv sem nato poslala v objavo PP, h kateremu me je pozval sam glavni urednik, vendar do nje ni prišlo. Glavni urednik je v naslednji številki objavil svoj uvodnik, v katerem posredno odgovarja na moj neobjavljeni odziv. Vročemu kostanju, torej polemiki o izbrisanih, se je urednik v uvodniku izognil. Enako velja tudi za Marka Novaka (Ius-Info, 11. 1. 2021), ki hvali kritičnost Tomažiča. Tudi Novak spornega Tomažičevega pisanja o izbrisanih ni niti omenil. Po mojem ponovnem pozivu glavnemu uredniku, naj odziv objavi, mi je sporočil, da se je po posvetu z direktorjem odločil, da ga ne bo objavil. Moj odziv naj bi bil »bolj 'pismo bralcev' kot pa odziv na vsebino Tomažičevega uvodnika«. V naslednji številki pa je v rubriki Izjave izpostavil en stavek iz pisanja Novaka in dodal svoj komentar. Novak naj bi opažal »nenavadno družbeno klimo v Sloveniji, ko naj bi se medij moral skorajda opravičevati, če objavi mnenje desno-ideološko obarvanega Demosovega poslanca…«. Tega stavka oziroma mnenja Marka Novaka pa v kolumni sploh ni!
Ker je v Dnevniku objavljen le del mojega odziva na uvodnik Tomažiča ob 30-letnici plebiscita in ker ostaja njegovo stališče o izbrisanih brez kritičnega odziva, tako pomembna obletnica pa si odziv zasluži, dopolnjujem članek novinarja Petra Lovšina z nekaj dejstvi in argumenti, ki sem jih neuspešno želela objaviti v PP.
Res si zasluge za ta veliki dogodek danes pripisujejo mnogi, videti pa je, da tudi kolega Tomažič ne more mimo samohvale in iskanja krivcev za vse, kar je šlo v naslednjih letih narobe. Prav, naj to počne, tudi s poudarjanjem svojih tedanjih pravniških uspehov v komisiji za zakonodajo in kot poslanec (delegat) v zakonodajnem postopku. Vendar če nato znan pravnik prizadevanja za odpravo najhujše kršitve ustave in človekovih pravic v zgodovini države Slovenije izniči s sklicevanjem na »težavno situacijo« Slovenije zaradi obsodbe izbrisa pred evropskim sodiščem za človekove pravice, ki naj bi jo povzročile »stare sile preko levih oblastnih in nevladnih organov«, s čimer naj bi želele »za vsako ceno očrniti vse, kar v simbolnem smislu predstavlja demokratično slovensko državo«, pa tega ne morem sprejeti.
Za izbrisane ni mogoče kriviti »starih sil« in »globoke države«, saj je izbris izvedla Demosova vlada z znanimi imeni in priimki, in ta je bila tista, ki ni bila sposobna »nacionalnega političnega konsenza« glede državljanov drugih republik. Dne 27. 2. 1992 je namreč ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je vodil minister Igor Bavčar, upravnim organom poslalo navodilo, s katerim je zaukazalo izbris državljanov drugih republik, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, iz registra stalnega prebivalstva. Glede na izid plebiscita gotovo tudi del tistih, ki so se za samostojno državo Slovenijo izrekli na plebiscitu.
V odzivu sem poudarila tudi, da to ne pomeni, da kolega Tomažič nima pravice tako misliti, govoriti in pisati. Vendar pa uvodnik ob obletnici plebiscita lahko razumem kot zanikanje pravne usmeritve te revije. Kar je seveda tudi odraz uredniške politike PP. Ne gre pozabiti, da je PP namenjena pravu in pravnikom.
Mag. Marija Krisper Kramberger nekdanja ustavna sodnica