Najraje imam, ko začne moja oma pripovedovati v prvi moški osebi: »Potem pa sem šel, ga prijel za gvant, ga dvignil v luft in …« Vem, da je to lastnost mnogih slovenskih narečij, a moja oma se v moškega pripovedovalca prelevi le ob posebnih priložnostih. Ko je krvavo. Njena moška herojstva so včasih precej krvoločna, še posebej ko pripoveduje, kako je kakšnega predrznega tipa, kdaj tudi predsednika krajevne skupnosti, prijela za rokav in ga vrgla, recimo s skednja čez tri planke, da je ob pristanku staknil pretres možganov in je bil še tedne plav okoli ušes.
Moja oma je sijajna pripovedovalka, zato so njeni spomini zmeraj imenitno začinjeni z živalskimi prispodobami in metaforami iz Svetega pisma. Ko klepetava, rada izb...
