Najprej dodajmo definicijo greha, da ne bo naslov ostal z vprašajem. Greh je dejanje, ki nasprotuje nepisanim, moralnim in etičnim normam v skupini ljudi. Definicija je kar ustrezna, dokler ne začnemo razglabljati, kaj vse je etično in moralno in kaj ni. Kdo določa kriterije za te vzvišene besede? Katoliška cerkev je predvidevala, da je na tem področju ona najbolj kompetentna. Papež Gregor Veliki (540–604) je oznanil sedem smrtnih grehov in Cerkev bo bedela nad njihovim poznavanjem in izogibanjem. Da ne boste ostali nevedni, jih bom naštel: požrešnost (gula), lenoba (acedia), poželenje (luxuria), napuh (superbia), jeza (ira), zavist (invidia) in pohlep (avaritia). Papež ni obvladal slovenščine, zato sem v oklepajih dodal njegove izraze. Več stoletij je Cerkev bolj ali manj uspešno in še bolj ali manj nasilno bedela nad svojim izumom. V sodobnem času, zaradi sprememb v komuniciranju med ljudmi, se je tudi cerkvena hierarhija prilagodila novim okoliščinam in dodala še nekaj »sodobnih« grehov. Nisem zasledil, ali so smrtni, zasledil pa sem, da so množični, in to ne glede na to, ali nosiš »mašni gvant« ali talar. Ne bom jih našteval, saj jih spreminjajo in prilagajajo trenutni situaciji, podobno kot naša vlada plasira protikoronske pakete.

V našteto skupino grehov se je v domačem logu brez jurisdikcije vrinil še eden. Temu grehu bom posvetil nekaj besed.

Od katoliške druščine pregnani Primož Trubar je leta 1550 (v tujini, seveda) natisnil prve knjige v slovenskem jeziku. Pozneje so knjige in časopisi postali glavni pobudniki za prebujanje slovenske identitete. Zanimivo je, kako so v devetnajstem stoletju časopisi, kot propagandno sredstvo, zastopali cerkveno oziroma laično stran.

Katoliški časopisi so posebno izstopali po svojem napadalnem slogu, saj so s svojimi verskimi temami težko parirali liberalnim, ki so prinašali tudi gospodarska dogajanja. Časnik Slovenec je 8. januarja 1878 priobčil: »Vsak katoličan ima sveto dolžnost: ne brati, ne kakor koli podpirati slabih časnikov.« Slabi so seveda bili vsi liberalni časniki.

Časopis Zgodnja Danica se 15. maja 1885 obrača na svoje bralce tudi takole: »Dokazali smo, da brez sile brati liberalne časopise je greh. To velja tudi uradnikom, gostilničarjem in kupčevalcem. Ako je pa kupčevalcem neobhodno brati in zvedeti kaka oznanila, katera nahajamo samo v liberalnih časopisih, smejo oni prebrati ta oznanila, ako oznanila nimajo protikrščanskega značaja; nikakor pa nimajo pravice brati drugih reči v takem časniku, ker to je tudi njim, kakor vsem drugim, prepovedano.« Ne razumem sicer, kako naj ubogi kupčevalec ve, ali ima oznanilo protikrščanski značaj, preden ga prebere.

Razložili so tudi, zakaj bo Cerkev spregledala kupčevalcem greh branja liberalnih časopisov. »Nasledujejo nekatere izjeme zastran naročevanja časništva, ki so dane pa posebno za katoličane, ki žive med veliko množico krivovercev ali sploh drugovercev.« Od krivovercev pa je le neka korist, saj zaradi njih smejo katoličani brati liberalni tisk. Seveda samo dovoljene vsebine.

Tudi dvajseto stoletje ima svoje časniške cvetke. Časopis Amerikanski Slovenec je 11. decembra 1926 objavil šest resnic o katoliškem tisku, kar naj bi povečalo branost časopisa. Če bi sedanji katoliški časopisi objavljali svoje finančno stanje, bi bili tudi brez teh resnic bolj brani. Čeprav je vsaka od teh resnic vredna pozornosti, vam ponujam samo tri.

1. Le oni, ki bero dobre katoliške časopise, so zanesljivi in zvesti podporniki Cerkve. (Rad bi bil zvest podpornik Cerkve in se naročil na dober katoliški časopis. Žal ga ne najdem.)

2. Katoličan brez katoliškega časopisa je podoben hiši, v kateri so okna pobita in vlečejo skozi vsi vetrovi. (Pobita okna lahko zastremo tudi z liberalnim časopisom. Adijo, prepih!)

3. Kakršno časopisje bero v naselbini, tak je duh v naselbini. (Naši predstavniki oblasti morajo nujno zamenjati svoje dosedanje časopise, kajti sedanji duh v naselbini je neznosen. Oni pa tudi.)

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani