Redko se zgodi, da je kakšen avtomobil bolj slaven zaradi nečesa drugega kot tega, da je – avtomobil. A zgodi se tudi to. Morda najbolj v nebo vpijoč primer je štirikolesnik, ki je ravno prejšnji teden praznoval 40. rojstni dan – 21. januarja 1981 je namreč proizvodne trakove zapustil prvi serijski primerek DMC delorean. In četudi vam to ime ne pove kaj dosti, ste zagotovo že po fotografijah ugotovili, da gre za avto, ki je zaslovel v filmski trilogiji Nazaj v prihodnost. Pri čemer je torej veliko vprašanje, kdo bi se ga dandanes sploh spominjal, če si kultnega statusa ne bi ustvaril prav v omenjenem filmu. Kot časovni stroj.
Čeprav gre nesporno za izjemno atraktiven avtomobil, bi bil namreč DMC delorean brez omenjene vloge bolj kot ne zgodba o neuspehu. Preden je zaslovel na velikih platnih, se je v zgodovino namreč zapisal kot prvi in zadnji ter torej edini štirikolesnik, ki ga je kadar koli izdelovalo podjetje DMC (DeLorean Motor Company), pa še to le dve leti (1981, 1982) in v manj kot 10.000 primerkih – zaradi tega, ker zanj enostavno ni bilo zanimanja.
Velika pričakovanja
A na začetku je kazalo povsem drugače. Načrti so bili namreč precej visokoleteči. Še preden je leta 1976 luč sveta ugledal prvi prototip, se je tako govorilo o tem, da bo imel delorean številne napredne sisteme, atraktiven videz in zelo dostopno ceno le 12.000 ameriških dolarjev, zaradi česar se je avtomobila v času razvoja prijelo ime DMC-12, s katerim so ga mnogi poimenovali tudi kasneje. Podobe atraktivnega avtomobila z »galebjimi vrati«, ki ga je oblikoval sloviti Giorgetto Giugiaro, so ustvarile ogromna pričakovanja in John DeLorean je z njim ponosno potoval tudi izven meja ZDA in ga razkazoval radovednim obiskovalcem dogodkov, ki so bili nad njim navdušeni. Zaradi tega in nekaterih spoštovanja vrednih dosežkov v preteklosti se ga je prijel celo vzdevek »največji prodajalec avtomobilov na svetu«.
»To, da sem dober prodajalec, je veliko pretiravanje, sem inženir, imam rad tehnične stvari, rad imam naš avto in mislim, da je velik inženirski dosežek, da je prava umetnina. Če pa bi ga moral prodajati, bi izpostavil njegovo udobje, videz in vozne lastnosti. Rekel bi, da bo lastnik z njim užival dolgo časa, da bo imel nizke stroške lastništva, ker je narejen iz nerjavečega jekla. Ob tem se ga lahko v primeru manjših poškodb hitro popravi, saj je sestavljen iz panelov, ki se zamenjajo zelo hitro. Začetna cena je 25.000 dolarjev, različica z volanom na desni strani pa bo na voljo prihodnje leto,« je John DeLorean samozavestno napovedal ob obisku Velike Britanije leta 1981. Pri tem v oči najbolj pade cena, ki je bila več kot dvakrat višja od napovedane. Kmalu pa je postalo jasno tudi, da od njegove napovedi ne bo nič, saj primerkov z volanom na desni strani nikdar niso začeli izdelovati.
Hitro je šlo vse narobe
Res je sicer, da je imel delorean nekaj zanimivih rešitev, kot denimo omenjene panele iz nerjavečega jekla, zaradi česar serijsko nobenega izmed proizvedenih sploh niso pobarvali. Manjše poškodbe se je tako popravljalo celo kar s smirkovim papirjem. A to in atraktiven videz je bilo na koncu skorajda vse, kar je bilo vredno izpostaviti v pozitivnem smislu. Cena je bila namreč za kakovostno slabo sestavljen avtomobil, ki ni ponujal nobenega užitka v vožnji oziroma vsaj ne takega, kakršnega bi ob pogledu nanj pričakovali, previsoka. Deloreana je poganjal 2,85-litrski motor V6, ki je nastal kot plod sodelovanja Peugeota, Renaulta in Volva in je premogel 97 kilovatov (130 konjskih moči), s katerim je z mesta do hitrosti 100 kilometrov na uro potreboval 8,8 sekunde z ročnim menjalnikom in kar 10,5 sekunde s samodejnim ter dosegel končno hitrost 175 km/h. A še te dejansko avtomobil na merilnikih ni niti prikazal. Vsi ameriški modeli deloreana so imeli namreč na števcu označeno najvišjo hitrost 85 milj na uro (137 km/h), saj je zakon, ki ga je uvedla administracija predsednika Jimmyja Carterja, določal, da je to najvišja hitrost, ki jo imajo lahko avtomobili sploh označeno. Namen tega je bil zmanjšati število prekrškov zaradi prehitre vožnje, pri čemer so pač enostavno sklepali, da vozniki, če višje hitrosti ne bi mogli odčitati, hitreje tudi ne bi vozili.
Ker se je slab glas hitro razširil in ker je v ZDA nastopila tudi finančna kriza, je deloreanu začelo slabo kazati že nekaj mesecev po začetku proizvodnje. Če je bilo pred njegovim prihodom na trg zanimanje nestrpnih kupcev ogromno, se je že ob koncu prvega leta proizvodnje zgodilo, da je bilo povpraševanja precej manj od ponudbe – izdelali so jih namreč okrog 7500, prodali pa manj kot polovico. Konec je bil tako neizbežen že v drugem letu proizvodnje, vseeno pa so številni primerki slej ko prej romali v roke lastnikov, ki so bili lahko toliko bolj zadovoljni s tem, kar imajo, ko je njihov avtomobil postal slaven zaradi filma. Od skupno 8900 narejenih jih je tako še danes v pogonu okrog 6500.
