Da o gospodarskih in družbenih posledicah epidemije sploh ne govorim. Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija postala brazilsko mesto Manaus? Če bi se po brazilsko delali, da virusa ni ali je navadna gripica in da ni treba delati cirkusa z maskami, ter pustili, da vsak svobodno uveljavlja svojo pravico do kuženja drugih? Po grobih preračunih iz števila žrtev Manausa bi glede na starostno strukturo Slovenije za 75-odstotno prekuženost plačali ceno več kot 10.000 mrtvih in popoln kolaps zdravstva.
Lekciji iz Manausa in Slovenije o uspešnosti in hkrati ceni »naravnega prekuževanja« jasno kažeta, da prekuževanje prinaša zgolj veliko žrtev, paralizo zdravstva in družbe kot celote, po drugi strani pa skoraj nikakršne koristi pri zaustavljanju epidemije. Zato je v osnovi zgrešena tudi strategija kontrolirane epidemije (ples z virusom), ki jo puščamo do roba zmožnosti zdravstvenega sistema, saj ustvarja zgolj nepotrebne žrtve. Edina smiselna strategija je čimprejšnja epidemiološka sledljivost vseh okužb in čim širše cepljenje.
V vsakem primeru pa je cepljenje zaščita, ki v primerjavi s covidom-19 ne prinaša visoke cene v človeških žrtvah, prezasedenosti zdravstvenega sistema, rušenju družbenega življenja, da o škodi v gospodarstvu ne govorimo. Delo
