Stavbo na Medvedovi cesti 8 v Šiški imajo številni občani še vedno v lepem spominu kot Kino Mojca. A podoba objekta je daleč od blišča, značilnega za svet filma. Nekdaj priljubljeni kino namreč propada. »Generacije in generacije otrok smo si v tem kinu ogledovale največje slovenske filme Kekec, Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža. Zdaj pa je kino videti kot geto,« je ljubljansko mestno občino na nekdaj priljubljeno, danes pa razpadajočo kinodvorano na spletnem portalu Pobude meščanov opozoril tudi eden od občanov.
Dolgotrajna denacionalizacija
Na občinskem oddelku za kulturo so občanu odgovorili, da je nekdanji Kino Mojca še vedno v postopku denacionalizacije, zato stavba ni deležna obnove. Poudarili so še, da Mestna občina Ljubljana ni stranka v postopku. A na občini nimajo aktualnih podatkov, saj je denacionalizacija že končana.
Kot je pojasnil eden od dedičev Andrej Levstek, je sodišče odločilo v korist njegove babice, odločitev pa je postala pravnomočna pred približno letom in pol. Zdaj poteka še zapuščinski postopek, saj je dedičev več. »Dediči se bomo morali dogovoriti, kakšna bo usoda stavbe. Glede na obiskanost kinodvoran kina tam verjetno ne bo več,« je povedal Andrej Levstek, ki obžaluje, da je bil denacionalizacijski postopek tako dolgotrajen in da je stavba v slabem stanju.
Kot je razvidno iz javno dostopnih podatkov, se je denacionalizacijski postopek začel kmalu po osamosvojitvi Slovenije, trajal pa je približno trideset let. V zemljiški knjigi so kot imetnik zemljišča z nepremičnino, v kateri je nekoč deloval otroški kino, še vedno vpisani Ljubljanski kinematografi s sedežem v Domžalah. Kino, ki je v Šiški deloval pod njihovim okriljem, je vrata zaprl leta 2001, pozneje je stavba nekaj časa služila kot skladišče. Leta 2014 je bila Ljubljanskim kinematografom odrejena prepoved razpolaganja z nepremičnino, in sicer do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka, piše v zemljiški knjigi. Stavba je nato samevala, v preteklosti je tam tudi že zagorelo. Kakšni so bili njihovi načrti z nekdanjim Kinom Mojca, smo želeli preveriti tudi pri Ljubljanskih kinematografih, a javno dostopna telefonska številka in elektronski naslov ne delujeta.
Edini otroški kino v državi
Kino Mojca je vrata odprl leta 1975, ko je nasledil Kino Sava. Kot piše Klemen Žun v prispevku Zgodovina kinematografov v Ljubljani, objavljenem v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami, si je Kino Mojca takrat nadel naziv edinega otroškega kina v državi. Program je namreč pretežno slonel na predvajanju otroških in mladinskih (animiranih) filmov, kot so Kekec, Sreča na vrvici, Guliverjeva potovanja in Zvezdica Zaspanka.
V prvih letih so bili v Šiški z obiskom lahko zadovoljni. »Dvorana se je letos dokončno preverila in uveljavila, o čemer nas nedvomno prepričujejo številke dnevnega obiska. Tako smemo z zaupanjem gledati v otroško kinoprihodnost,« so denimo o njegovih začetkih leta 1977 pisali v časopisu Javna tribuna. Lepe spomine na Kino Mojca ima tudi Andrej Levstek. Z družino so živeli v sosednji hiši. Že kot otrok je bil reden obiskovalec kinodvorane in še danes se rad spomni ogledov risank, ki so jih tam vrteli, denimo priljubljene risanke Tom in Jerry. »Moral sem kupiti vstopnico kot vsi drugi,« se zasmeje ob vprašanju, ali je imel v dvorani zagotovljen sedež. Tradicijo obiskovanja Kina Mojca je nato nadaljeval tudi s svojimi otroki in nemalokrat so se odpravili k mami na kosilo, potem pa v sosednjo stavbo na ogled filma.
Zgodba Kina Mojca se je končala leta 2001, ko so šišenski kino dokončno zaprli. Letnica sovpada z odprtjem prvega slovenskega kinocentra, ki je na obrobju glavnega mesta maja 2001 vrata odprl pod imenom Kolosej.
