Predlagani mandatar Koalicije ustavnega loka (KUL), predsednik DeSUS Karl Erjavec, je, pravi, da začasno, umaknil soglasje h kandidaturi, ker zaradi primorane odsotnosti nekaterih poslancev iz vrst podpornikov ni bilo možnosti, da bi si zagotovil potrebno večino v državnem zboru. Stranke, ki so mu zaupale misijo, štejejo skupaj namreč le 42 podpisov, za izvolitev in zamenjavo aktualnega premierja pa potrebuje, kot vemo, najmanj 46 glasov, vsaj štiri več torej, na katere je računal iz naslova tajnosti glasovanja in nezadovoljstva nekaterih Počivalškovih poslancev oziroma SMC-jevcev s početjem Janeza Janše. Toda ko se je pokazalo, da nekaj podpisnikov predloga zamenjave vlade leži doma, je upanje na uspeh glasovanja povsem ugasnilo. Zato, razumljivo, umik. Vladajoča koalicija pravi, da je ta dokončen, da se po poslovniku DZ glasovanja ne da prenesti na čas, ko bodo vrste parlamenta znova v celoti popolnjene, Erjavec pa vztraja, da je tako stališče nekorektno in nepošteno, ker da ob tako pomembnem odločanju morajo biti klopi državnega zbora ali vsaj predlagateljev nezaupnice 100-odstotno zasedene.
Kakor koli, z umikom Erjavčevega soglasja h kandidaturi je ta zgodba ali končana ali preložena. Pa sem navijal, da bi vodila k uspehu, to je k zamenjavi vlade, ker ta, ki je, je katastrofa tako za demokracijo, človekove pravice in ustavno ureditev države, ne nazadnje za naše zdravje kot za njen mednarodni ugled. A žalibog, zgodilo se je to, kar se je, nastala je povsem nova in nepričakovana situacija, ki pa daje vsem priložnost za razmislek. Še posebej Erjavcu samemu. Mora se namreč vprašati, ali se mu ob slabi javnomnenjski podpori njegovi kandidaturi – ob dejstvih, da mu je celo njegova mala raztrgana in nekonsistentna poslanska skupina stežka zagotovila podpise, in to le tri od pričakovanih štirih, ter da bo unikum v Evropi in po svetu, če bo mandatarstvo uspelo predsedniku najmanjše koalicijske stranke – še splača vztrajati in glede na podpisani dogovor z drugimi strankami KUL slednje še naprej nekako držati v šahu?
Sam bi se na njegovem mestu umaknil in prostor prepustil ali »izumitelju« opozicijske koalicije dr. Damijanu, če ga je seveda še voljan prevzeti – sprva je bil prav on predviden za mandatarja – ali komu drugemu. Sicer menim, da je za vso opozicijo zdaj najbolje, da nadaljuje svojo opozicijsko držo, da vladi ob vsaki njeni odločitvi pogleda pod prste in javno opozori na njene stranpoti ter se pripravi na predčasne volitve. Ne verjamem, da bo Janezu Janši ob okrnjeni koaliciji, ki ga še podpira, in občasnih tudi javnih razhajanjih vsaj dela SMC-jevcev z njegovimi potezami mandat speljal do konca. Resda si želi predsedovati Evropski uniji, a bo moral za to prenehati tvitati in se vsaj malce pokoriti partnerjem. To pa ni v njegovem značaju.
Dejal sem, da naj se opozicijske stranke, že zbrane v KUL, začnejo raje pripravljati na predčasne volitve. Osnova skupnih idej in ciljev oziroma programa je že spisana in je dobra. Le dopolniti ga bo treba, zlasti na strani zunanje politike. Gre za popravek stališča do palestinskega vprašanja, še posebno za pritrditev resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije o pomoči Palestincem na zasedenjih ozemljih in za (končno!) priznanje Palestinske države, ter za podporo pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja, ki bo v petek, 22. januarja, po 50. ratifikaciji (Honduras) med 122 članicami svetovne organizacije, ki so jo izglasovale 7. julija 2017, začela veljati. Resda je dokument le simboličen, ker vanj niso privolile jedrske sile in tudi članice zveze Nato ne, a je zgodovinsko gledano izjemnega pomena. Ker pogodba o članstvu v severnoatlantskem zavezništvu ne prepoveduje nasprotovanja jedrski doktrini oziroma uporabi jedrskih izstrelkov, ga Slovenija, ki je bila junija 1998 na pobudo Švedske s še šestimi državami podpisnica izjave o prihodnosti sveta brez jedrskega orožja, mora tudi formalno podpreti, če da kaj na svojo suverenost in na takrat oglaševana načela. Zlasti SD in Levica se temu ne moreta izogniti.
Aurelio Juri, Koper
