Tudi izkušnje, ki jih imamo doma, v Sloveniji, nedvomno kažejo, da demokracija slabo deluje. Kje vse naj bi se nam pri njej zatikalo, je zelo pregledno in vsebinsko bogato zapisal Mirko Vintar v članku z naslovom Neznosna lahkost vladanja (Objektiv, 15. januar 2021). Članek zaključuje z naslednjo mislijo: »Vprašanje vseh vprašanj je torej, kdaj bomo dosegli dno (ne)sposobnosti upravljanja države… Kakšne 'pandemije' nas bodo še morale doleteti, da bo končno tudi naša državna politika doumela, da žal ni del rešitve, pač pa že dolgo jedro problema te države?«
Na to vprašanje bom poskušal nekoliko širše odgovoriti sam. Predvsem menim, da zaman pričakujemo, da bo politika »spregledala« in resneje spremenila svoja ravnanja v korist večine državljanov. Njeno početje je namreč povsem normalen odraz široke uporabe neoliberalnih vrednot, ki jo dopušča in celo spodbuja naš sedanji model upravljanja države. Osrednji sestavini le-tega sta volilni sistem in model oblikovanja vlade. Aktualni volilni sistem namreč ne spoštuje temeljnih demokratičnih načel, zato pa toliko bolj podpira bohotenje strankokracije, to je vladavino političnih strank, ki je prednostno usmerjena v zadovoljevanje strankarskih in podobnih interesov. Treba bi ga bilo torej spremeniti, nemški volilni sistem pa pri tem lahko uporabimo kot primer dobre rešitve. Civilna družba se že vrsto let zavzema za te spremembe, a žal povsem brez uspeha. Morda bomo na zahtevo ustavnega sodišča nekaj popravkov volilne zakonodaje vendarle doživeli, a smo lahko prepričani, da ti strankokracije ne bodo resneje prizadeli, zato nam demokracija tudi v prihodnje ne bo nič bolje delovala.
Prav toliko kot slab volilni sistem nam demokracijo obremenjuje tudi model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za »koalicijsko« vlado, ki parlament in celotno politiko razdeli na dva približno enako močna in nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), njuna medsebojna nasprotovanja in skrb za lastne interese pa ju tako zaposlujejo, da za resno upravljanje države ne ostaja več veliko časa in moči. Tudi tega ne gre prezreti, da model koalicijske vlade ne slabi le upravljanja države, pač pa veliko prispeva tudi k temu, da smo Slovenci kot narod vse bolj razdvojeni. Ne bi smeli dvomiti o tem, da namesto modela vlade, ki politiko deli, akutno potrebujemo model, ki politiko zavezuje k dogovarjanju in skupnemu delovanju v korist večine. Tak model ni iluzija, saj v praksi obstaja in daje odlične rezultate; uporablja ga Švica in ta večnacionalna ter versko heterogena država se mora v veliki meri prav njemu zahvaliti za svojo vsesplošno uspešnost. Če bo odvisna od sedanje politike, ima sprememba modela oblikovanja vlade seveda še manj možnosti, da bo uspela, kar že zaznavamo pri volilnem zakonu.
Obolela, torej upravljalsko povsem neučinkovita demokracija ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, ki se v nemajhni meri zgledujejo po fašizmu prejšnjega stoletja. To potrjujejo dogajanja v več evropskih državah in tudi Slovenija je prav v tem času tej nevarnosti močno izpostavljena. Še pred dobrim mesecem je kazalo, da bomo nadaljnje utrjevanje te izjemno problematične politične usmeritve lahko preprečili s projektom Kul, to je koalicijo, ki deloma popravlja slabosti običajne koalicije. Žal pa so možnosti, da bo projekt uspel, vse manj obetavne. V Sloveniji se nam torej obeta, da bomo demokracijo povsem opustili – formalno sicer ne, pač pa po vsebini – in jo nadomestili z vodenjem države po zgledu sosednje Madžarske. Vse bolj je prisotno spoznanje, da se bomo tej nesreči lahko izognili le v primeru, če bo vodenje demokratično usmerjene politike prevzela nova, močna voditeljska oseba, ki tudi etično ne bo vprašljiva. Da je med nami kar nekaj ljudi, ki so za to zahtevno delo dovolj usposobljeni, ne gre dvomiti, a jih v politiki za zdaj ni, kar niti ne preseneča.
Prednostni cilj, za katerega se je vredno zavzemati, torej ta čas v Sloveniji ni zdravljenje obolele demokracije, pač pa izvedba vsega potrebnega, da tako, kakršna pač je, zavarujemo pred totalitarizmom. Šele za tem naj bi se lotili njene temeljite prenove, saj nam sicer tudi v prihodnje ne bo sposobna zagotoviti učinkovitega upravljanja države. Žal je uresničitev tega scenarija odvisna predvsem od tega, ali se bo kdo od naših rojakov, ki bi nam znal vlado dobro voditi, še pravočasno odločil, da se te zahtevne naloge tudi loti.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana
