Pri iskanju odgovorov jo je pot vodila preko številnih združenj, v katerih je ljudem prostovoljno pomagala. Na zagrebški pedagoški fakulteti je študirala socialno pedagogiko in delala najprej v združenjih z otroki, kasneje je pomagala pri razrednem pouku, nato pa kot asistentka pri delu z otroki z vedenjskimi težavami. Potem se je zgodilo. Bilo je v petem letu študija, ko je kot prostovoljka delala v združenju Amazinas z otrokom v zelo težkem življenjskem položaju, ki je imel povrhu vsega tudi velike težave s starši. »Takrat sem spoznala, kako pomembno je, da ima vsak človek v življenju vsaj eno osebo, s katero je lahko to, kar je, vsaj eno osebo, ki nanj ne gleda kot na problem, ampak v njem vidi celovito osebnost,« se spominja Mija. Začela je delati kot svetovalka v Družinskem centru za svetovanje in na njen »kavč« so vsak dan prihajali družinski problemi, nesporazumi v dolgoletnih zvezah, osebne frustracije in težave pri iskanju samega sebe v tem nič kaj prijaznem svetu. Kmalu zatem je dozorela zamisel o lastnem združenju in s prijateljico je ustanovila Tovarno sprememb. Med vsemi projekti in delavnicami, ki sta jih do zdaj izpeljali, ji je še posebej pri srcu aplikacija, ki sta jo s prijateljico predstavili že ob odprtju združenja in in na katero je izjemno ponosna. Gre za zamisel, da bi ljudje drug drugemu poklonili eno uro svojega časa. Tako bi ena ura postala nekakšna valuta. Na primer: Mija je nekomu ponudila uro svetovanja, za kar je dobila »žeton«, s katerim je lahko »kupila« eno uro časa od nekoga drugega za uslugo, ki jo je sama potrebovala. Preprosto, a ne?

ljudje v objektivu Mija Širac čas