»Ko sem bila otrok, sem oblekla mamino svileno kombinežo, ki sem jo na svojem telesu dojemala kot nekaj gracioznega. Starše sem prosila, da so odstranili pohištvo v dnevni sobi in me pustili samo. Želela sem plesati za sebe, tako, kot sem čutila,« je začela pogovor Maria Keck, po rodu Madžarka, in poudarila, da jo že od malih nog privlačita ciganska in španska glasba.
Pri devetih letih si je ogledala film o flamenku, ples pa jo je povsem prevzel: »Flamenka takrat še ni bilo mogoče plesati v osrednji Evropi, je pa ostal v mojem telesu in srcu kot večna ljubezen ali obsedenost, ki čaka, da bo lahko zacvetela.« In točno to se je zgodilo nekaj let pozneje. Madžarske ljudske in ciganske plese se je začela učiti v začetku najstniških let, kmalu tudi flamenko. »Šlo je za zasebne in precej drage ure plesa. Starši so me nekajkrat odpeljali v Španijo, da sem tam obiskovala plesni tečaj. Po srednji šoli sem bil sprejeta na Madžarsko plesno akademijo in končala študij sodobne koreografije. Dobila sem priložnost sedem mesecev živeti v Španiji kot prostovoljka v programu EU. Ta čas sem izkoristila za intenziven študij flamenka. Devet let sem živela v Španiji in tam razvijala svojo umetniško kariero,« je razložila. Kot plesalka večinoma izvaja flamenko in različne ciganske plese v madžarskem, španskem, romunskem in turškem slogu. Kot pevka in skladateljica ima več projektov, v nekaterih samo poje, v drugih poje in pleše.
V Slovenijo zaradi ljubezni
V Slovenijo je prišla pred tremi leti zaradi ljubezni. A začetki za temperamentno Mario pri nas niso bili lahki. »Na začetku sem se zelo težko znašla. Kulturno vzdušje tu se mi je zdelo precej zaprto oziroma izolirano. Pred Ljubljano sem delala samo v velikih prestolnicah, kot sta Budimpešta in Madrid. Menim, da je kulturno življenje v Ljubljani zelo drugačno od utripa v velemestih zaradi več dejavnikov. Intimno vzdušje, posebna miselnost in manj izbire zaradi bolj ozkega okolja imajo močen vpliv. Osebni stiki, pripadnost določenim krogom so verjetno veliko pomembnejši kot kjer koli drugje, kjer sem živela prej,« je iskreno priznala.
Počasi so se ji začela odpirati vrata in začela je z nekaj plesnimi tečaji, delavnicami in koncerti. »V prvih letih je bilo veliko potovanj. Od Maribora, Kopra do Zagreba, Budimpešte. Včasih tudi dlje, do Španije, Finske, Estonije, Latvije. Glede na to , da sem živela v Ljubljani, je bil to takrat edini način preživetja z mojim poklicnim profilom,« je povedala. V Sloveniji je njen glavni projekt EX AURO, ki je čudovita svetovna fuzijska produkcija flamenka. S Tomažem Pačnikom, jazzovskim pianistom, interpretirata različne etnične pesmi, ki jih večinoma spremlja s plesanjem flamenka.
Ljubljano vzela za svoj dom
Jeseni lani je Maria dobila priložnost postati vodja združenja flamenka v Ljubljani, imenovanega Luna Gitana. »To združenje je postalo skupnost in odličen ustvarjalni prostor vsem ljubiteljem flamenka, romskih plesov in španske kulture. Ustvarilo ga je več strastnih Slovenk, ki so ta projekt začele pred približno šestnajstimi leti. Zame je čudovita priložnost, da so me povabili, da sodelujem pri projektu in ga predstavim naprej,« je povedala. Pri vprašanju, kako se Slovenke znajdejo v strastnih ritmih, se je iskreno nasmehnila: »Mislim, da je v vsaki ženski, ne glede na njeno narodnost, nekaj ciganske, mediteranske duše in ritma. To je vprašanje narave, osebnosti in ne kulture ali narodnosti. Očitno obstajajo kulture z vedno večjo težnjo, toda ples in strast sta nekaj univerzalnega. Delal sem na treh celinah, v dvanajstih državah in v več mestih. Ljudje, ne samo ženske, saj se mi na tečaju kdaj pridruži tudi kakšen moški, dobro odzivajo na moje plesne ure kjer koli in povsod.« In čeprav velja za nemirno dušo, se želi ustaliti. »Ples in glasba me bosta vedno vodili na različne kraje, vendar bi rada ostal tukaj in imela Ljubljano za svoj dom,« je priznala temperamentna Madžarka.
