Vzporedno s klasičnim imperializmom se je počasi in vztrajno začel uveljaviti imperializem uma. Osvajalci so namreč na osvojenih ozemljih uporabljali svoj jezik in ga tako vsiljevali lokalnemu prebivalstvu. In ne samo to. Uveljavili so, celo z nasiljem, svojo religijo, svoje običaje, svojo kulturo, da bi se, kamor koli so prišli, počutili kot doma. Kakor koli že, lokalno prebivalstvo je med seboj le imelo možnost negovati svoj jezik, svoje tradicije, svojo kulturo.
S pojavom globalizacije, ki jo uresničuje kasta skrajno premožnih ljudi »brez državljanstva«, se uveljavlja z vse večjo intenzivnostjo imperializem uma. To nam dokazuje prednost tistih, ki jim je angleški jezik materni jezik, pred drugimi, ki se ga morajo naučiti in za to vlagati občutna sredstva ter ga uporabljati v globalnih procesih. Tudi primer Velike Britanije kaže, da je po njenem izstopu iz Evropske unije angleški jezik še vedno uradni in komunikacijski jezik v EU. Drugi primer je izobraževanje, kjer so morale države prilagajati svoje učne programe zahtevam neoliberalne ideologije. Svojo vlogo imajo tudi mainstream mediji, ki praviloma prenašajo enake novice, ki največkrat ne zrcalijo realnih dogajanj in stanj. Dodajo se lahko še filmi imperija, ki množice indoktrinirajo z vabečim življenjem in s svojimi »vrednotami«, na račun domače filmske produkcije posameznih držav. Zaradi vseh omenjenih pojavov ugašajo specifične kulture, da bi se zlile v premo sivino ene same globalne kulture, ki podpira interese sedanje paradigme ne samo gospodarjenja, temveč tudi vsake pore življenja družbe in posameznika. In še bi lahko naštevali.
Poseben primer je denar, za katerega večina misli, da ga primanjkuje. Velja obratno. Denar se lahko emitira v potrebnih količinah vse do polne zaposlitve in šele nato je treba brzdati inflacijo. Razprave o dolgovih, predvsem javnega tipa, in o fiskalnem pravilu so čista neoliberalna dogma. Praviloma je tako: bolj ko je razvito gospodarstvo neke družbe, večji je »javni dolg«. Figurativno povedano, odrasel človek ima več krvi v telesu kot otrok, če jemljemo denar kot kri gospodarstva in družbe. Sedanje namensko primanjkovanje denarja v obtoku pomeni anemičnost. Velike količine denarja, poznane kot kvantitativno sproščanje, so predvsem namenjene reševanju bančnih sistemov in ne prodrejo v realno gospodarstvo oziroma v realno življenje.
Za povečanje učinkovitosti imperializma uma se zahteva enoumje pod pretvezo »politično korektnega«. Vse razprave zunaj omenjenega okvira označujejo kot sovražne in nevarne za »našo družbo«, ki je še zlasti, po njihovem mnenju, v tem obdobju tako krhka ravno zaradi »ekstremistov« vseh vrst.
V nasprotju s klasičnim širjenjem imperija, kjer je bila vidna uporaba fizične moči, se pri imperializmu uma ne vidi podjarmljenja ljudi. Standardizacija razmišljanja, beri: uokvirjenje mišljenja, je danes cela znanost, posvečena omejevanju umskih sposobnosti in prilagajanju le-teh za jačanje prevlade maloštevilnih nad množicami oziroma rajo.
Omenjeno pa je za razvoj človeštva izjemno nevarno. Napredovanje sloni na različnosti in medsebojnem tesnem in enakopravnem sodelovanju. Vsak posameznik lahko bistveno prispeva družbi s svojo identiteto in z izkoriščanjem svojih potencialov pod pogojem, da je suveren v svoji suvereni skupnosti.
Črt Tavš, Koper