»V Sloveniji imamo čudovite alpske reke in zelo razvit muharski ribolov. Tudi tujci, ki prihajajo k nam na turistični ribolov, nam priznavajo, da smo uspeli relativno dobro zadržati nekatere divje predele rek in veliko bogastvo voda,« pojasnjuje Miroslav Žaberl in poudarja, da dosežek nikakor ni samoumeven, še manj preprost. Vloga ribičev pri varstvu narave je ogromna.
»Ljudje imajo velikokrat napačno predstavo o ribičih, češ da smo to zgolj ljudje, ki se izživljamo nad ribami. A mi smo v prvi vrsti tisti, ki pazimo na ribji živelj in se zavzemamo za to, da bi bil habitat, v katerem riba živi, do nje čim bolj prijazen. Prvobitne naloge ribičev so naravovarstvene, pri tem pa je Ribiška zveza Slovenije, ki je zveza ribiških družin, osrednji sogovornik države pri največjih sistemskih vprašanjih in težavah,« pojasnjuje Miroslav Žaberl.
Nespametni posegi in segrevanje
Slovenski ribiči imajo veliko pripomb na to, kar država in nekateri posamezniki počnejo z vodami in z naravo. »Zanamcem želimo zapustiti bogate in zdrave vode, a se srečujemo z vedno več težavami,« poudarja Miroslav Žaberl. »Prvi problem pri nas so nespametni posegi v vodotoke. Protipoplavni ukrepi, regulacije vodotokov, gradnja malih hidroelektrarn in velikih hidroenergetskih objektov, ki jih država na veliko načrtuje … Vse to spreminja domovanje rib do mere, da bomo nekatere ribolovne vrste izgubili.«
Pa ne le to. »Ribiči zelo dobro vemo, kaj za širši ekosistem pomeni vodna regulacija ali visoka vodna pregrada. En velik hidroenergetski objekt popolnoma spremeni vodno tvarino. Hitro tekoča voda, ki je obogatena s kisikom in v kateri živijo postrvi, sulci in druge žlahtne vrste rib, se spremeni v stoječo ali počasi tekočo vodo, ki sčasoma postaja vedno bolj topla. Posamezne vrste rib začnejo izginjati, za visoko pregrado se začne nabirati mulj, dolgoročno pa se pojavijo še dodatne težave,« opozarja Miroslav Žaberl.
»Nepremišljeni posegi v vodotoke imajo posledice, za katere mnogi ljudje sploh ne vedo in si jih niti ne znajo predstavljati. Vplivajo na podtalnico, na prinašanje proda, ki je nujen za drstenje rib … To lahko zelo dobro opazujemo na reki Muri, ki so jo avstrijske hidroelektrarne popolnoma izpraznile proda. Zelo smo veseli, da so ljudje ob Muri rekli, ne, mi pa nočemo hidroelektrarn, želimo svojo reko. Ribiči smo v teh prizadevanjih z njimi. Še več. Ne le na Muri, pri vseh vodotokih vztrajamo pri tem, da bi morali - podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah - začeti razmišljati o denaturaciji; da gremo nazaj na naravno gibanje voda, da vodotoke, ki smo jim zravnali vse njihove ovinke in jih spravili v kamnite brežine, vrnemo v prvotno stanje. Ko bomo to storili, bodo prišle nazaj mnoge ribe. In ne le one.«
Ribiče izjemno skrbijo temperature voda, ki jih opažajo v zadnjih letih. »Segrevanje ozračja izrazito vpliva na segrevanje voda pri nas, kar pomeni, da nam izginjajo nekatere domorodne ribje vrste, predvsem potočna postrv in lipan. Dogajanje je zares zaskrbljujoče,« opozarja Miroslav Žaberl.
Etični odnos do ribe in narave
Ribiči v vseh slovenskih vodotokih izvajajo ribiško upravljanje, za kar državi plačujejo tudi koncesijo. »Ribiško upravljanje poenostavljeno pomeni, da moramo toliko rib, kolikor jih izgine iz voda, vrniti nazaj. Vseeno je, ali so te ribe izginile zaradi ribolova, ribojedih ptic in zveri, ali pa se je zgodila vodna havarija, recimo poplava, zastrupitev ali otoplitev. Zaradi ribiškega upravljanja izjemno dobro razumemo pomen naravnega ravnovesja, ki je ta hip porušeno na mnogih krajih in iz več razlogov. Težave imamo tudi z nekaterimi zaščitenimi pticami in zvermi, ki so se izjemno razširile, recimo veliki kormoran ali siva čaplja, ponekod se je pojavila tudi vidra, ki zelo pleni po nekaterih območjih.«
Izzivov za prihodnost ne manjka, zato pri Ribiški zvezi Slovenije v zadnjih letih ogromno napora vlagajo v delo z mladimi, prirejajo ribiške šole in poletne tabore, izobražujejo mentorje. »Povprečna starost slovenskega ribiča je krepko nad petdeset let, v nekaterih okoljih celo nad šestdeset. To nas skrbi z vidika, kdo bo izvajal ribiško upravljanje, ko bodo tem ljudem usahnile moči. Zato nas resnično veseli, da smo v zadnjih petih letih uspeli v ribiške vrste pripeljati mnogo mladih. Imamo že več kot tisoč članov, mlajših od 15 let. Odtrgati otroka ali mladega človeka od računalnika ni preprosto. A ko jih odpeljemo v okolje, kjer ulovijo prvo ribo, se mnogi navdušijo.«
Miroslav Žaberl pravi, da ribištvo mlademu človeku veliko da. »Biti ribič pomeni biti v naravi, praviloma v lepi naravi. Slovenske reke tečejo skozi krasne predele, imamo čudovita jezera. Gradimo na etičnem odnosu mladih do narave. Opažamo, da so mladi ribiči veliko bolj osveščeni, kako pazljivo ravnati z ujeto ribo, kako se obnašati v naravi in skrbeti zanjo. Vse to nas navdaja z upanjem.«
