Pred nekaj dnevi se je na družbenem omrežju kot požar razširil zapis mamice Anje Šlibar o tem, da se je z otrokom, 14-letnim sinom Žan-Luko, nehote znašla na onkološkem oddelku. Zbolel je za rakom, sledile so kemoterapije. »Spoznavava ta svet. Vsem na oddelku veliko stvari, ki so nam bile prej nepomembne, pride prav. Punčke in punce ostanejo brez las zaradi kemoterapije, zato lahko – da lažje prebrodijo to – darujete svoje lase. Moji zagotovo gredo v ta namen,« je zapisala mamica najstnika, ki je zaradi kemoterapije ostal brez las. Vse, ki se jih objava dotakne, pa je usmerila k Brigiti Smrekar, frizerki, ki je postala vez med društvom Junaki 3. nadstropja in fundacijo Little Princess Trust iz Hereforda v Angliji, kjer izdelujejo lasulje za otroke brez las.

Želja po lasulji pri starejših dekletih

Kot je povedala Brigita Smrekar, na katero je bilo dan po objavi naslovljenih več sto sporočil, si o takem odzivu niso upali niti sanjati. Smrekarjeva je prav tako mamica junakinje, deklice Mije, ki je novembra 2019, pri sedmih letih zbolela za akutno limfoblastno levkemijo. »Zaradi bolezni sva prišli na hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike, kjer sva se hitro povezali s starši vseh teh malih pogumnih junakov, borcev,« je povedala Smrekarjeva in dodala, da je tudi njena deklica zaradi kemoterapije hitro ostala brez las, a sama lasulje ni potrebovala. »Mija je od nekdaj izredno pogumna, samozavestna deklica. Prav tako smo ji razložili, da ji bodo lasje po koncu zdravljenja hitro zrasli. Tudi v šoli so se na njen prihod lepo pripravili, saj je učiteljica Mijine sošolce pripravila na to, ves čas zdravljenja so z risbicami in pismi ostajali v stiku.« A Smrekarjeva vseeno poudari, da se želja po lasulji pojavi večinoma pri starejših dekletih, prav tako je veliko takih, ki zaradi drugih avtoimunskih bolezni za vedno ostanejo brez las. »Na oddelku sem spoznala nekaj deklet, ki so zaradi dolgotrajnega zdravljenja brez las več let. Zato tudi razumem dekleta, da imajo v določenem starostnem obdobju težave s samopodobo. Treba je še povedati, da lasuljo nosijo le ob posebnih dogodkih, da morda na skupni fotografiji ne izstopajo.« Na leto zboli okrog 80 otrok, od teh jih največ deset izrazi željo po lasulji.

Oktobra že prispeli prvi dve lasulji

In čeprav je Mija v boju z boleznijo zmagala, je za vedno ostala junakinja 3. nadstropja. V Mijino bitko se je vključila tudi Brigitina sestrična Nina Smrekar Ivanič. Frizerka je začela brezplačno striči stranke, ki so podarile lase za angleško organizacijo, ki brezplačno izdeluje lasulje za onkološke bolnike.

Na pobudo staršev društva se je Mijina mamica z elektronskim pismom in brez večjih pričakovanj povezala z angleško fundacijo in bila prijetno presenečena, saj je že zelo hitro prejela odgovor. »Za oktober je bilo načrtovano, da pridejo v Slovenijo in prinesejo prvi dve lasulji, a so zaradi epidemije ostali doma in darilo za deklici poslali po pošti,« je povedala sogovornica in priznala, da sta bila sodelovanje in tudi organizacija izvedena profesionalno. »V kranjskem gledališču sem navezala stik z gospodom Matejem, ki je deklicama za izdelavo lasulje izmeril potrebne mere. Sam se je tudi ponudil, da bo lasulji po potrebi prilagodil obsegu glave, ko bosta zrasli,« je povedala. Ob tem vsem, ki bi želeli darovati lase, svetuje, naj bodo dolgi vsaj 18 centimetrov in oprani s šamponom, a brez balzama. »Lahko so tudi barvani, le da niso preveč divje barve,« je sklenila sogovornica.