V predstavniškem sistemu je pravica ljudi do svobodnega (političnega) združevanja opredeljena kot človekova pravica in svoboščina. Kot protiustavno je prepoznano le združevanje, ki spodbuja neenakopravnost in nestrpnost ter nasilje in vojno. To so edine vsebinske omejitve v političnih programih za organiziranje in delovanje političnih strank. Neverjetno, vzpostavljanje avtokratskega sistema upravljanja države v okolju parlamentarne demokracije ni izrecno prepovedano. Zato so sicer tehtni očitki avtokratskim režimom glede kršenja načela vladavine prava precej jalovo početje. To opažamo tudi v sporu EU z avtokratskimi oblastmi Madžarske in Poljske, ki ju podpira tudi vlada Janeza Janše.

Narava avtokratskega upravljanja države je takšna, da vedno neizogibno krši človekove pravice in temeljne svoboščine. Ljudem škodi, saj omejuje materialno, družbeno in okoljsko blaginjo prebivalstva. To je ena od zakonitosti delovanja avtokratskega upravljanja države. Zakaj? Ker avtokratska oblast, ki ne zaupa ljudem in javnosti, ki vzpostavlja strah in nezaupanje, ki enostransko komunicira in ki z vrha pošilja zgolj ukaze, v takšnem okolju ne zmore učinkovito aktivirati razpoložljivih zmogljivosti družbe. Avtokratska oblast lahko dosega le povprečne cilje.

Mar niso to dovolj prepričljivi argumenti za zakonsko prepoved prakse vzpostavljanja avtokratskega sistema upravljanja države? Janši moramo priznati, da je za svoje politične namere uspešno uporabil pomanjkljivo regulirano pravico do svobodnega političnega združevanja ljudi. Nehote so mu pri tem pomagala tudi vodstva konkurenčnih političnih strank, ko so se v nasprotju z Janšo neprofesionalno in površno lotevala organiziranja političnih strank. Volilci so sledili obljubam takšnih političnih strank, kot so Pozitivna Slovenija, SMC in LMŠ in na koncu razočarani ostali praznih rok.

Ob 30-letnici plebiscita nas je Spomenka Hribar spomnila, da je Janša že leta 1991 v program stranke takrat še SDZ zapisal, da se bo stranka zavzemala za to, da se bo »celotna družbena struktura nagnila na desno«. Politični konkurenti so njegovo napoved prezrli ali pa so, podobno kot Pahor, celo prikrito kolabolirali z Janšo. Kljub vsemu se je pripetila srečna okoliščina, ko zamisel prvaka stranke SDS za spremembo proporcionalnega volilnega sistema v večinskega ni bila uresničena. Učinke večinskega volilnega sistema sta v sedanji vladi nadomestili kolaborantski stranki DeSUS in SMC.

Praksa političnega trgovanja in kolaboracije razkriva, da je po poldrugem stoletju uporabe največji problem sodobne predstavniške demokracije skoraj popolna odsotnost legitimnosti. Rešitev je na dosegu roke. Odpraviti je treba absolutno oblast političnih strank in pri sprejemanju najpomembnejših družbenih odločitev uvesti neposrednost odločanja (ljudstva). In kakšna naj bo tovrstna rešitev? Že v antiki preizkušena orodja posvetovalne demokracije. Glede na omenjana protislovja predstavniške demokracije so različne zamisli o spremembah aktualnega volilnega sistema najbolj podobne zgodbi o jari kači in steklenem polžu.

Janez Krnc, Litija