Zlata lisica je Meti Hrovat prinesla neverjeten zasuk v formi in razpoloženosti. Kranjskogorčanka je – kot že lani – prirediteljem dala potrditev, da se jo je splačalo preseliti iz Maribora. Če je domov prišla s polno glavo vprašanj, ali je domače tekmovanje prišlo ob pravem času, ker ni bila v najboljši formi, je najprej z devetim mestom na sobotnem veleslalomu in nato še s tretjim v nedeljo dobila odgovor, da boljšega trenutka ne bi mogla ujeti. »Zadovoljna sem bila že v soboto. Punce smučajo odlično, in če nisi v dobri formi, ne moreš visoko. Če ne pritiskaš pri vsakih vratcih, nimaš možnosti. Na tej progi ni popuščanja. Rekla sem si, da moram napasti na polno, četudi bom delala napake. S še več samozavesti sem se drugi dan lotila proge. Druga vožnja mi je bolj všeč, bila je približek temu ali pa že kar to, kako želim smučati. Ni bila popolna, daleč od tega, ampak ob napakah sem šla naprej, ne da bi paničarila, zavirala, in to je to,« je bila presrečna Hrovatova.
Doslej je bila zadovoljna le s šestim mestom oktobra v Söldnu, vse drugo je bilo zanjo razočaranje. Odzivi javnosti ji niso dajali podpore. »Časi so bili težki, ker si vsem na očeh, vidijo, da ti ne gre, in imajo vsi kaj povedati. To je včasih za nas športnike zelo težko, ker se borimo že sami s sabo in trdo delamo. Ne morem reči, da me je potrlo, ker vem, kaj delam, in nihče me ne vidi, koliko truda in časa vložim v to, je pa težko ostati ravnodušen.« A odslej ji seveda ne bo postlano z rožicami. Saj nikoli ni. »Eno breme sem odvrgla, a se bom na prihodnjih tekmah spet bojevala s pritiski. In tako dalje,« se zaveda 22-letnica. Domače smučišče je seveda pripomoglo, da se je njena krivulja rezultatov zasukala strmo navzgor. »To je moja proga, poznam jo najboljše na svetu. Kakšna postavitev me lahko preseneti, toda nič me ne more vreči iz tira, ker sem jo že tolikokrat presmučala s turnimi smučmi in poleti prehodila, da jo res poznam in jo imam rada.« Zato je selitev lisice ni prizadela, seveda v tekmovalnem smislu. »V Mariboru se trudijo in je težko gledati vsako leto, kako jim vreme nagaja. A za moje smučanje je ta teren bolj ustrezen.« Bi pa gledalce pogrešala kjer koli, čeprav je njen trener ob prihodu na Gorenjsko dejal, da je morda celo boljše, da jih tokrat ni. »Pogrešam, da me cukajo za rokav, ko se mi mudi počivat ali na drugi tek. Prejšnja leta sem vedno govorila, joj, moram iti, letos pa bi z veseljem videla, da bi mi to šlo na živce. Upam, da mi bo kmalu spet šlo,« si je zaželela najboljša slovenska veleslalomistka. Druga želja, ko gleda nesporno kraljico te zime Marto Bassino, pa je? »Da bi imela njeno lahkotnost,« je izstrelila.
Brez napake ob prehodu na ciljno strmino bi bila Italijanki celo zelo blizu. »Če je ne bi naredila tam, bi jo pa kje drugje. Nikoli ne moreš reči.« Kot ni mogla vedeti, da bo Mikaela Shiffrin, vodilna po prvi vožnji, zaostala in ji prepustila mesto na stopničkah. »Sem se že sprijaznila z leseno medaljo, kot mi rečemo, ali čokoladno, kar vam je ljubše. Nisem pričakovala, da bo Mikaela toliko nazadovala,« je povedala Meta Hrovat. Zgolj s stopničkami se ne namerava zadovoljiti: »Upam, da to tretje mesto kmalu preskočim.«
Navijačev na prizorišču seveda ni bilo, a Meta Hrovat je imela dva strastna, svoja starša. »Poznam jo in že v soboto sem na startu prvega teka videla sijaj v njenih očeh in si rekla: 'Naša Meta je nazaj.' Ko je na drugo tekmo od doma odšla sproščena, sem vedela, da bo takšna tudi na tekmi,« nam je razlagala njena mama Darja Hrovat. Ona ve, da bo njeni hčeri odslej precej lažje: »Težek nahrbtnik si je naložila s samostojno ekipo, ampak zdaj se je strgal. Vse je padlo ven in je prazen.« Meni, da se je okoli Mete nabralo precej negativizma, da so se vsi preveč ukvarjali, zakaj ji ni šlo. »Glavna ugotovitev v javnosti je bila, da je naredila napako, ker si je ustvarila svojo ekipo. Češ, še ena, ki si nekaj izmišljuje in hoče nekaj več. Ampak to je čutila, to je potrebovala. Ko je prvič prišla v svetovni pokal, zaradi poškodbe gležnja leto in pol ni smučala. Dodali smo ji individualnega trenerja, da se prej vrne. Ko se enkrat navadiš, poti nazaj ni več,« je pojasnila mama Hrovatove.
