Žal je s propadlo ameriško politično norostjo hudo zaznamovana tudi Slovenija. In prav težko je že gledati, kako naša režimska politika v tej zaznamovanosti poskuša na vsak način vztrajati. To brezupno, noro vztrajanje pa seveda Slovenijo tako v očeh domače kot tuje demokratične javnosti vsak dan bolj nepopravljivo zaznamuje. In slovenska politična realnost pod kužnimi znamenji je zmeraj bolj bizarna in hkrati tragična agonija, iz katere molčijo mnoge nepotrebne smrti in mnoga trpljenja, ki jih pač ni mogoče spreminjati v zgolj številke in grafe. Iz vsega tega, tudi iz vseh laži, zavajanj in groženj pa čez Slovenijo in njeno prihodnost, kot je rekel pesnik, zopet grozeče rjove veliki črni bik, ki ga tokrat slovenska demokratična javnost zagotovo ne sme preslišati.

»Umolkni, veliki črni bik«

Vprašanje, ki še posebno v teh dneh zija v vest slehernega slovenskega demokratičnega politika, je jasno. Terja pa pravočasno odločitev med trumpističnim janšizmom ali demokracijo. Prepad med obema možnostma je prevelik, da bi bilo mogoče podpirati obe hkrati. V ameriški realnosti so politiki obeh političnih polov to zmogli. In izkazalo se je, da je trumpizem kljub inertnemu upiranju, krotovičenju in povzročeni škodi zavrnjena, poražena možnost. Ameriški veliki bik bo torej prej ali slej zlepa ali zgrda umolknil. Pri tem pa je v slovenskem političnem prostoru pač jasno, da trumpistični janšisti še zmeraj upajo na čudežni preobrat – ali vsaj na to, da bosta v Sloveniji namišljeno mesijanstvo in avtokratska norost vsej streznjeni Evropi in svetu navkljub preživela. Morda upajo celo na to, da se bo ravno na primeru Slovenije pokazala zmotnost ameriške in svetovne demokracije, ki se je zoperstavila odrešitvi v znamenju rjoveče maskote z bikovskimi rogovi in grivo na sedežu demokracije ter po kleteh poskritih predstavnikov demokracije. Tako bi torej nazori enega človeka in njegove režimske elite postali svetost, enoumje in preganjanje nevernikov pa dolžna pobožnost v poklonu velikemu črnemu biku slovenske politike.

Režimski politiki zatrjujejo, da bo ta koalicija uspešno končala mandat

Ob tem prepričanju pa se je seveda treba vprašati, kaj pomeni »uspešnost« te koalicije. Je morda ta »uspešnost« več kot tri tisoč mrtvih – in dejstvo, da je po dognanjih ljubljanske medicinske fakultete vsaj osemdeset odstotkov teh smrti zaradi nepravočasnih in napačnih potez odločevalcev preveč? Je »uspešnost« netransparentno in klientelistično nabavljanje medicinske opreme? Ali so uspešnost tako rekoč dnevne bedarije in polomije te vlade na domala vseh področjih, za katera je odgovorna? Ne vem, ali so na primer poslanke in poslanci SMC lahko ponosni na Zdravka Počivalška, ko se je v zvezi z aktualnim osnutkom poročila računskega sodišča zopet preizkusil v nekakšnem medijskem saltu. In v očeh javnosti zopet sramotno telebnil, kakor je dolg in širok. Morda je potem svoje strankarsko občinstvo užaljeno našobljen zopet poskušal prepričati o svoji mesijanski požrtvovalnosti. Morda je koga od njih o tem celo prepričal. Težko pa verjamem, da vsaj nekaterih poslank in poslancev SMC ob tem ni tudi sram. Saj vedo, da ljudstvo tak padec seveda razume. Kot seveda razume, da je slovenska režimska politika nepopravljivo zaznamovana s klavrno perspektivo političnih lažnivcev, ki se z domišljavostjo, oklepanjem oblasti in prevarami še kar naprej trudijo posnemati velikega vzornika Trumpa.

Če si, skratka, obljubljeno »uspešnost« zaključenega mandata te koalicije poskušamo razložiti z vsem dosedanjim ravnanjem in delovanjem te vlade, je podoba vsaj toliko strašljiva kot rjoveča maskota norosti z bikovskimi rogovi in grivo v hramu demokracije in s pred to norostjo tekajočimi poslankami in poslanci po parlamentarnih hodnikih in kleteh.

Poslanke in poslanci SMC, zdaj ali nikdar več!

Ni razloga, da torej ne bi videli, da je ves demokratični svet odločno obrnil hrbet trumpizmu in napovedal odločne posege zoper njegove zasevke. Čeprav smo torej do pred kratkim še vsi skupaj verjeli, da ameriška zgodba, kot smo ji priča, ni mogoča. Toda zdaj si moramo priznati, da smo živeli v zmoti. In da bi bilo noro v tej zmoti vsemu navkljub po nojevsko vztrajati – seveda tudi in predvsem v zvezi z razmerami v Sloveniji. Le malokdo še namreč lahko verjame, da slovenska vladna politika, vsaj v svojih janšističnih komponentah, ni zasevek trumpizma. S tem nas je tako kot širšo svetovno javnost pač dovolj jasno seznanil predsednik vlade sam. Zdaj, ko smo priča očitnemu, brezkompromisnemu rušenju v Sloveniji doseženih demokratičnih standardov in vrednot ter ustoličevanju avtokratskih političnih kriterijev na vseh ravneh, si lahko priznamo, da se je verjetno tudi to marsikomu izmed nas do pred kratkim zdelo nemogoče. Zato je čas, da si ob več kot jasnih dejstvih priznamo, da smo živeli v zmoti.

Če so torej v ameriškem kongresu doslej nepopustljivi politični nasprotniki strnili vrste in se s potrebno večino odločili za demokracijo, je, skratka, čas, da se, preden bo zares prepozno, vprašate, kaj pomeni napovedana »uspešnost« tega mandata. In kakšna je bila doslej ter kakšna bo v prihodnje vaša soodgovornost za posledice trumpističnega janšizma. Verjamem sicer, da se zdaj v svojih vlogah in funkcijah počutite kot z zanko norosti okoli vratu – ki pa se bo, če privolite v »uspešnost« tega mandata, po vsem dosedanjem sodeč iz dneva v dan bolj boleče in zmeraj bolj noro zategovala.