Kot vodja evropskega projekta, ki se bo zaključil v prihodnjih dneh in ki si je zadal za cilj izobraževanje učiteljev v programih izobraževanja skupnostnih tolmačev in medkulturnih mediatorjev, podpiram vse napore za uveljavitev tega poklica. S to tematiko se ukvarja tudi prosto dostopna monografija, ki smo jo na Univerzi v Ljubljani prav ta mesec izdali skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje. Žal pa predstavitev v Dnevnikovem Objektivu zahteva dopolnitve in popravke nekaterih izjav, saj ne ustrezajo resnici. Predstavitev je problematična, ko začrtuje razlike med medkulturnim posrednikom in tolmačem oziroma bolje skupnostnim tolmačem, tj. tolmačem za potrebe skupnosti. Na to opozarjam, ker bi lahko zabrisana meja med tema dvema poklicema povzročila slabšo oskrbo in dolgoročno škodovala tako novoprispelim migrantom kot tudi slovenskim javnih službam.
Lansko leto sta bili namreč potrjeni dve nacionalni poklicni kvalifikaciji: medkulturni mediator (208711500) in skupnostni tolmač za albanski jezik (80483270). Pri pripravi obeh sem sodelovala: pri pripravi standarda za medkulturne mediatorje le na začetnih srečanjih, pri pripravi standarda za skupnostne tolmače pa v vseh etapah priprave, tudi pri izoblikovanju pobude in katalogov znanja za ta profil. Trenutno imamo v postopku priprave še dve nacionalni poklicni kvalifikaciji, in sicer za skupnostnega tolmača za arabski in perzijski jezik.
Pri izoblikovanju poklicne kvalifikacije za skupnostne tolmače na Slovenskem smo se zgledovali po mednarodnem standardu ISO 13611:2014 Tolmačenje – Smernice za skupnostno tolmačenje in po poklicnih kvalifikacijah v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Avstraliji ter Kanadi, kjer je ta poklic certificiran. Poklic medkulturni mediator pa je novejši poklic, ki ga v različnih okoljih različno razumejo.
Kakšna je razlika med tema poklicema v Sloveniji? Medkulturni mediator je uvrščen na področje »socialno delo in svetovanje«, medtem ko je skupnostni tolmač uvrščen na področje »usvajanje jezikov (drugih, tujih, znakovnih, prevajalstvo)«. Zato je tudi kvalifikacija za medkulturnega mediatorja jezikovno nespecifična, medtem ko je kvalifikacija za skupnostnega tolmača vezana na določen jezik.
Tej razliki je prilagojeno tudi preverjanje za pridobitev kvalifikacije: če bo komisija pri kandidatih za medkulturne mediatorje preverjala, ali imajo poleg osnovnega znanja slovenščine (od stopnje A2 do B1) znanje vsaj še enega tujega jezika, ki ni določen, bodo morali kandidati za skupnostne tolmače izkazati višje znanje slovenščine (stopnja B2) in albanščine (od stopnje B2 do C1). In če bo komisija pri kandidatih za medkulturne mediatorje preverjala predvsem »razumevanje delovanja vladnih in nevladnih organizacij na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva, nastanitve, socialnega varstva, javne uprave ter pravic/dolžnosti priseljencev v dostopu do teh ustanov« in zgolj razumevanje slovenske terminologije na teh področjih ter sposobnost reševanja jezikovnih in kulturnih nesporazumov, bo komisija pri kandidatih za skupnostne tolmače preverjala kandidatovo tolmačenje in prevajanje iz slovenskega jezika v albanski jezik in obratno.
Če povzamem: slovenska standarda predvidevata, da medkulturni mediator mediira oziroma posreduje v primerih, v katerih prihaja do medkulturnih težav, medtem ko tolmač tolmači. Razlike med poklicema se skrivajo tudi drugje, predvsem v poklicni etiki. Če medkulturni mediator vedno deluje kot zagovornik uporabnika storitev in vidi uporabnika vedno v podrejenem položaju glede na odnos moči, kot v prispevku poudarja dr. Lipovec-Čebronova, skupnostni tolmač zavzema bolj nepristranski položaj in vidi svojo vlogo v tem, da na eni strani ponudniku storitve (na primer zdravstvenemu delavcu) omogoči, da storitev izvede enako kvalitetno kot pri obravnavi slovensko govorečih uporabnikov, neslovensko govorečemu uporabniku pa na drugi strani omogoči, da do teh storitev dostopa enakopravno glede na preostale prebivalce Slovenije.
To razliko v etični drži poudarjata tudi Etični kodeks in Slovenski standardi za skupnostne tolmače, ki sta trenutno v fazi potrjevanja štirih stanovskih društev: Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije, Slovenskega translatološkega društva STRIDON, Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik in Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije. Če ponazorim razliko med poklicema na primeru zdravstva: medkulturni mediatorji naj bi pomagali uporabnikom zdravstvenih storitev, da se znajdejo v slovenskem zdravstvenem sistemu (na primer pri izbiri osebnega zdravnika), in jih spodbujali, da izrazijo svoje skrbi in potrebe, ter na ta način uporabnike zdravstvenih storitev, ki ne govorijo slovensko, opolnomočili, skupnostni tolmači pa naj bi tolmačili, torej omogočali premoščanje jezikovnih ovir med zdravstveno obravnavo bolnika, tj. pri sprejemu, jemanju anamneze in določanju statusa, pri terapevtskih srečanjih, ob odpustu in podobno.
V čem je težava? V prispevku se na nekaterih mestih medkulturnim mediatorjem pripisuje tudi naloge tolmačenja oziroma se ločuje med »suhim prevajanjem« in medkulturnim mediiranjem, ki naj bi poleg tolmačenja vsebovalo tudi poznavanje jezikov, kultur in splošno znanje. Tu moram poudariti, da »suho prevajanje« oziroma »suho tolmačenje« ne obstaja, saj lahko tolmači le oseba, ki pozna jezike in kulture, ima široko splošno znanje ter pozna področje, v zvezi s katerim tolmači, in njegovo terminologijo. Velika škoda za našo družbo bi bila, če bi privolili v to, da je vsak govorec dveh jezikov že tudi kompetenten tolmač, ki je usposobljen za delo v visokorizičnih situacijah, kot je zdravstvena oskrba. Za to delo se je treba usposobiti in pridobiti jezikovna, predmetna ter tolmaška znanja.
Če bomo iskali bližnjice in namesto tolmača uporabili kogarkoli, ki se bo izrekel za dvojezičnega, ter ne bomo preverili, ali dejansko razume izvorno sporočilo in ali mu ga uspe izraziti v ciljnem jeziku na način, da to sporočilo ohrani pomen in sporazumevalno vlogo sporočila v izhodiščnem jeziku, bomo naredili škodo tako slovenskim javnim službam – ker bomo zaradi neuspešne komunikacije povečevali stroške s podaljšanimi ležalnimi dobami, ponovnimi obiski ali celo odškodninami zaradi napak, ki bodo posledica nepopolnega razumevanja bolnikovih težav – kot tudi neslovensko govorečim bolnikom, ki jim bomo škodovali z neustreznim zdravljenjem.
NIKE KOCIJANČIČ POKORN, Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani