Kristin Čona in Andrej Pervanje sta kot duo balans začela vaditi pred sedmimi leti, v zapuščeni hiši v Rožni dolini, se vmes žanrsko iskala, na odru medtem pridobivala kilometrino in izdajala albume. Pomemben korak se je zgodil pred štirimi leti, ko sta začela sodelovati z italijanskim sodobnim umetnikom Alessandrom Di Giampietrom, ter ponovno pred letom in pol, ko se jima je pridružil bobnar Jan Kmet. Prav zaradi slednjega – četudi nekdaj zapriseženega metalca in pozneje pankerja – zdaj menda bolje kujejo balade.
Postpank ni pank
Andrej Pervanje je primarno basist in snovalec ritmičnih podlag, Kristin Čona pa vokalistka ter občasno kitaristka in basistka. Pri petih letih je z očetom, opernim solistom Robertom Vrčonom, hodila na operne vaje, pozneje je pela v otroškem opernem zboru, formalno pa se pevsko ni izobraževala. Zanimivo pri balansu je, da so pri petju in igranju na inštrumente samouki. Zato so neobremenjeni, vsak nekaj prispeva s svojim instinktom, to jim daje svobodo, pravijo.
Zrasli so ob poslušanju raznorodnih muzik, od rockovskih, krautrockovskih in psihedeličnih vse do elektronike, preposlušali so tudi domačo pank sceno. Le za zasedbo Čao Pičke je Čonova izvedela šele, ko je že nastopala v balansu in so ji drugi povedali, da imata z Alenko Marsenič - Marso zelo podoben vokal.
Postpank pa seveda ni pank. »Pri nas gre za bunker pop,« se smejejo. Hkrati vendarle imajo nekaj skupnih točk s pankom, zagotavljajo: nekaj družbenokritičnih besedil in tisto posebno energijo, ki žarči skozi komade. Zvesti ostajajo »lo-fi« duhu, stari kitari iz kleti z začetkov benda, »exelar-exelar« kablu, nočejo polikati svojega zvoka, ohraniti hočejo duha podtalja, sicer se muzike sploh ne bi šli.
V zadnjem letu so bili navkljub koronavirusu zaradi plošče v polnem zagonu. Dobivali so tudi številna povabila na streame in sessione, torej na koncerte, ki so posneti vnaprej ali odigrani v živo, nato pa pretočeni prek spleta. Tak bo tudi jutrišnji koncert v Kinu Šiška, ko bodo igrali v živo. »Seveda so ti koncerti posebna preizkušnja, ko ni živega stika s poslušalci, lahko pa jih recimo izvajamo bolj premišljeno,« ugotavlja pevka. Sproti se učijo, kako pritegniti pozornost, izdelati nastop, komunicirati s kamero, spletnimi poslušalci. Vseeno upajo, da kmalu spet nastopijo v živo. Pervanje kot nekdanji gledališki improvizator, ki sicer skozi besedila še bolj intenzivno komunicira s poslušalci, pa sploh pogreša »takojšen, neposredni odziv, krik, aplavz«.
Glasba in vizualije
Danes glasba brez vizualne podobe ne funkcionira, so prepričani v balansu. Sodelovanje z italijanskim vizualnim umetnikom Alessandrom Di Giampietrom je bilo zanje navdihujoče, saj »ni želel biti zgolj VJ, ampak je ustvaril umetniške videe, v katere je vključil tudi maske, ki so že vrsto let njegov prepoznavni umetniški artefakt«, pravi Čonova. Kot avtor fotografij je sodeloval tudi na njihovi zadnji, šesti plošči sam pravm, ki je v začetku novembra izšla pri založbi KAPA Records v digitalni in vinilni obliki. Za oblikovno podobo vinilke pa je poskrbel Jan Kmet, ki v prostem času bobna, drugače pa je grafični oblikovalec. »Že od 80. let prejšnjega stoletja, ko se je uveljavil MTV, je videospot reklama za glasbo,« pravi.
Kristin Čona dodaja, da je »sploh za ljudi z vizualnim spominom to zelo pomemben aspekt, ki pripomore k boljši prepoznavnosti in estetski podobi benda«. Tudi za Andreja Pervanjeta ni zanemarljiva vizualizacija v glasbi, ne nazadnje ga kot zbiralca glasbe – je glasbeni arhivar in glasbeni urednik na Radiu Študent – najprej pritegne prav naslovnica plošče. »Ko smo začeli sodelovati z Alessandrom, sem v sebi začutil prelomni trenutek, da gre zdaj pri bendu zares.«
Na koncertih po različnih ljubljanskih in mariborskih galerijah so priredili celoten prostor, da je omogočal videoprojekcije, včasih je iz vsega skupaj nastala že kar nekakšna interaktivna razstava. »Toda odkar imamo zraven bobne, smo postali malo bolj odrski bend. Imamo drugačno dinamiko, malo bolj je v ospredju muzika,« ugotavlja Pervanje.