Nakazovalo se je že več tednov, zdaj pa tudi zgodilo: Italija je v novi vladni krizi. Ministri so v noči na sredo potrdili nacionalni načrt za okrevanje, ki je osnova za črpanje več kot 200 milijard evrov iz evropskega sklada za pomoč gospodarstva po pandemiji, potem pa se je najmanjša stranka v petčlanski koaliciji Italia Viva, ki je imela dve ministrici, odločila zapustiti vlado. Razlog za nesoglasja je bil – vsaj na površju – nestrinjanje z nacionalnim načrtom za okrevanje. Stranka Mattea Renzija je 69. italijanski vladi po drugi svetovni vojni s svojimi osemnajstimi senatorji zagotavljala večino v zgodnjem domu parlamenta, ki je premier Giuseppe Conte poslej nima več.
Na dan, ko je minister za zdravje Roberto Speranza oznanil, da bo vlada zaradi vse slabših epidemioloških razmer izredne razmere podaljšala do konca aprila, se je država znašla v politični krizi, pred katero je stranke v minulih dneh svaril tudi predsednik republike Sergio Matarella. »Politična kriza v tem trenutku bi bila nepojmljiva,« je včeraj, tik pred odločitvijo stranke Italia Viva, dejal tudi Conte, ki se je oglasil pri Matarelli, da bi ga seznanil s potrditvijo nacionalnega načrta za okrevanje. Takrat so potekali še zadnji poskusi prepričati Renzija, naj ostane v vladni koaliciji, ki jo sestavljajo še Demokratska stranka, Gibanje petih zvezd in majhna socialdemokratska stranka Prvi člen. Zaman.
Renzi je svojo odločitev o odhodu iz koalicije označil kot hrabro, saj meni, da mora država storiti več za soočanje s težavami na področju šolstva, infrastrukture in spopadanja z epidemijo. »Ne igramo se. Demokracija ni resničnostni šov,« je dejal Renzi.
Politične razlike ali osebne zamere?
Čeprav je Conte privolil v Renzijeve zahteve in našel več denarja za zdravstvo in šolstvo, sta se njegovi ministrici pri glasovanju o nacionalnem načrtu okrevanja vzdržali. Italia Viva je namreč zahtevala še, da država za programe v zdravstvu izkoristi razpoložljiva sredstva iz Evropskega stabilizacijskega mehanizma (ESM), kjer je na razpolago do 36 milijard evrov posojil pod ugodnimi pogoji. Toda Italija – tako kot druge članice EU – za zdaj teh sredstev ni hotela, saj bi se sicer še povečala že tako rekordna zadolžitev Italije, kar bi lahko imelo negativne posledice na finančnih trgih.
V Italiji se že tedne ugiba, čemu Renzi zaostruje politične razmere v zdajšnjem času. Po eni od zadnjih anket 73 odstotkov vprašanih meni, da Conteju nasprotuje zaradi osebnih interesov. Renzi, ki je bivši premier, po mnenju analitikov še zdaj ni prebolel, da ga je na čelu vlade zamenjal prav Conte. Svojo novo stranko Italia Viva pa poskuša narediti bolj vidno na političnem prizorišču tudi s takšnimi manevri, kot je bilo zaostrovanje zaradi nacionalnega načrta za okrevanje gospodarstva.
Kakšne možnosti ima Conte?
Že od začetka merjenja političnih moči z Renzijem je Conte iskal možnosti, kaj storiti, če se bo Italia Viva dejansko umaknila iz vladajoče koalicije. Sodelovanja z njo si Conte v morebitni naslednji vladi, ki bi jo poskusil sestaviti z glasovi opozicije, ne predstavlja več. Italijanskemu premierju se namreč zdaj ponuja možnost, da preoblikuje vladno koalicijo in vanjo privabi tudi del italijanske opozicije, z glasovanjem o zaupnici v parlamentu pa preveri, ali bi lahko delo nadaljeval z manjšinsko vlado.
Če bi se vse te kombinacije razblinile, bi Italija morala na predčasne volitve (dobri dve leti pred rokom za redne). Takšen razplet trenutno ni pogodu nobeni od strank.
