Zadnje delo bosanskega pesnika in pisatelja Emirja Šakovića (1970–2010) se sooča z ambivalentnim položajem vojnega preživelca in intelektualca, ki teže doživetega ne more preprosto odmisliti in skuša stisko vsaj približno izraziti, a se obenem zaveda, da je kaj takega nemogoče, če ne kar nesmiselno. Pripovedovalec, pisateljev avtofiktivni alter ego, svoj položaj doživlja kot skrajno absurden: v tujino je prispel, da bi govoril o občutjih in doživetjih, ki jih ni mogoče posredovati, čeprav se od njega pričakuje ravno to. Da bi pričakovanjem vsaj približno zadostil (in ker ne privoli v status žrtve), se predstavlja kot stereotip, kot tisto, kar meni, da Finci v njem a priori prepoznavajo, kot »Balkanec« s črno-črnim smislom za humor in željo po provokaciji zaradi provokacije. Nastop na literarnem večeru, s katerim se obremenjuje v prvi polovici romana, je poskus ubesedovanja neubesedljivega – ker vojne ni mogoče opisati nekomu, ki je ni nikdar doživel, posebno ljudem iz okolja finančne in politične stabilnosti. Vojna je ne nazadnje »predvsem ekonomska kategorija«, ki jo marketing spreobrača v kapital: »Che Guevara, stari moj, še enkrat so te ubili, še bolj zahrbtno – tržno.«
Ko se pripovedovalec v spominu vozi skozi njemu domačo, a od vojne spremenjeno pokrajino, vidi velika nova parkirišča, internetne kavarne, bencinske postaje, prodajalne; v ruševinah ostajajo hiše in stanovanjska poslopja. Napadi so se končali, vojna ne: »In ni res…, da je Sarajevo preživelo. Nobeno mesto na svetu ne bi preživelo tega, kar je doživelo Sarajevo. Prav, prav, pretiravam. Prav ima vedno tisti, ki ima denar.«
Če ob vojni vsi molčijo, ljubezen razveže jezike. V privilegiranem okolju je veliko lažje in nemara celo družbeno sprejemljiveje govoriti o ljubezni, po možnosti nesrečni, ki zadosti še enemu stereotipu – podobi trpečega umetnika. Neizpolnjena ljubezen postane skupni jezik kultur, narodov in ideologij, kot bi bilo pripovedovalčeve izpade lažje prenašati, če se zdi, da izvirajo iz univerzalne muke, ki breme nemoči prenaša s kolektiva na posameznika. Tudi sočutje je ne nazadnje selektivno.
Turist v težavah je izšel le nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo. Besedilo na meji romana, esejistike in avtofikcije je prežeto s črnim humorjem, ki je tako absurden, da ne more biti drugega kot resničen. Delo, ki kljub navidezni lahkotnosti »turistične eskapade« zagrebe globoko pod površino.
