Nepreslišano: Dr. Anica Mikuš Kos, pediatrinja, otroška psihiatrinja

Strah me je širšega družbenega dogajanja, ki vodi k nacionalizmom, fašizmu, nasilju, nekritičnosti do družbenih ureditev in do voditeljev. Sprašujem se, kako je mogoče, da v svetu, ki ima toliko informatike, možnosti zgodnjega odkrivanja vojnih in terorističnih žarišč in drugih slabih reči, toliko monumentalnih mednarodnih in državnih institucij in organizacij za preprečevanje zla, ki ga povzročamo ljudje, ni možno ustaviti nasilja, pokolov, genocidov, zatiranja, samodrštva. Kako to, da samodržce podpira volilna večina naroda – sicer ne bi prišli na oblast? Da v demokraciji nimamo možnosti (v teoriji seveda ogromno) doseči spremembe? Ne razumem, da so se svetovne levice spremenile v sredice in kakih zares vplivnih strank, ki bi ustvarjale drugačne socialne ureditve, tako rekoč ni več. Da se med skoraj osmimi milijardami človeških osebkov, ki nosijo naziv homo sapiens, ne najde skupina ljudi z vizijo izhoda iz neoliberalne stvarnosti, ki pogojuje naraščajočo socialno neenakost, nove nacionalizme, novo nasilje. In sprašujem se, kako da je toliko slabega in vladajočega zla v svetu, v katerem je v ljudeh tako mnogo dobrega. Ona