Potem ko so v javnost prišli podatki, da je vsak deseti stanovalec v domovih za starejše po Sloveniji umrl zaradi covida, je bilo srečanje s 107-letno Tilko Bračun velik poklon. Gospa, ki sicer malo slabše sliši, je namreč prehod v novo leto preživela v rdeči coni Centra starejših DEOS Horjul, kamor je prišla pred petimi leti. S covidom se je okužila v domu, kdaj in kako, se ne spomni. »Preselili so me na drug oddelek, v rdečo cono, kot so mi rekli. Bolelo me ni nič. Samo ležala sem v postelji in ves čas so me prosili, da jem,« je med obiskom povedala Tilka. »Ampak mi ni bilo težko jesti, saj so mi redno nosili sladkarije in sadni jogurt. Tega pa imam zelo rada.«
Namen ima še dolgo živeti
Osebja, ki je vsak dan skrbelo za njeno zdravje in počutje, ni prepoznala, saj so bili, kot je povedala, oblečeni v bele skafandre. Tudi slišala jih ni, pa čeprav so se trudili govoriti zelo na glas. Kljub temu da ji v rdeči coni ni manjkalo pozornosti, je vseeno komaj čakala, da se vrne v svojo sobo in preseneti osebje, ki je trepetalo, ali ji bo uspelo premagati virus. In ga je, saj, kot sama pravi, zelo rada živi in ima namen živeti še nekaj časa. »Ko sem morala iti tja gor, v rdečo cono, sem si rekla: No, od nečesa pa moram umreti. A videti je, da me je bog res kar pozabil na zemlji, saj mi je uspelo premagati virus.«
Po desetih dneh ležanja v rdeči coni se je vrnila v svojo sobo, ki si jo deli s sostanovalko. »Pogrešala sem svoj jutranji ritual. Še vedno vsako jutro vstanem sama, se umijem, oblečem in obujem copate. Prav tako si posteljem posteljo,« je povedala in priznala, da je pogrešala prav svojo posteljo. »Vsega tega, meni tako znanega jutranjega rituala, tam nisem smela početi.«
O mladosti ne pove veliko, spomni pa se obdobja španske gripe. »Kakšne obrazne maske,« se je nasmehnila in zamahnila z roko. »Te so le za lepotni okras. Takrat, v času španske gripe, tega ni nihče nosil. Sama nisem zbolela, tudi ne spomnim se, da bi kdaj zbolela za gripo. Se pa, da so me enkrat cepili proti gripi in sem potem vse leto smrkala.« Dodala je še, da se ne bo cepila proti covidu. »Je pa prav, da se drugi cepijo, in tudi sama bi se, če virusa ne bi prebolela. Ni prijetno, če se okužiš in greš potem ležat v rdečo cono. Marsikdo nima take sreče kot jaz, da preživi.«
Rada bi kuhala, šla v trgovino
Kljub vsemu pa Tilka ne pozabi omeniti, da bi se rada vrnila domov, v Vevče. Čeprav ji zdravje dobro služi, težko hodi. Preden je prišla v dom, je tudi večkrat padla. »Ko sem bila doma, sem se nekako pobrala in šla naprej. Danes se ne morem več pobrati sama,« je povedala in priznala, da kljub vsemu pogreša svoje stanovanje. »Rada sem zjutraj zgodaj vstala, na hitro pospravila in skuhala, da sem bila potem lahko prosta. Tudi za v trgovino sem se rada preoblekla,« je povedala. V smehu je dodala: »Zdaj sem pa več ali manj ves čas v istih cotah.« Čeprav to ne drži, saj je gospa, kot pove delovna terapevtka Emanuela Grom, ki se s Tilko tudi redno druži, vedno urejena.
Žal pa je ostala sama, saj je preživela tudi sina. Dobrih deset let je delala za strojem v Saturnusu, nato še v Pletenini. »Vmes sem se poročila, rodila tudi sina,« nam je povedala, o točnih letnicah pa pravi, da bi morala malo bolj pomisliti. Čeprav se njen vsakdan v domu zdi enoličen, pravi, da je ne moti. »Ustreza mi, čeprav včasih pogrešam moč, ki sem jo nekoč imela, da bi lahko spet kaj skuhala. Rada sem kuhala jedi, ki so mi bile všeč. Je pa res, da nisem pretirano izbirčna, saj pojem vse. Pa tudi v trgovino bi rada šla, čeprav imam vse in ničesar ne potrebujem.«
Zdi se, da bo Tilka s svojim življenjskim motom – ohrani red, jej maščobe in zelenjavo – preživela vse. Pravi, da si želi dočakati še vsaj rojstnodnevno praznovanje za svojih 110 let. »Vsako leto me na moj praznik obišče ansambel z Brezovice in še lani sem z njimi tudi zaplesala.« Glede na voljo do življenja plesa čez tri leta zagotovo ne bo zamudila.
