Tako kot drugje smo se tudi v Višnji Gori obe obdobji epidemije trudili, pri izredno nepredvidljivi populaciji, spoštovati in izvajati ukrepe za ohranitev zdravja mladostnikov in zaposlenih. Vzpostavljali smo rdečo cono in skrbeli za obolele mladostnike v izolacijski skupini. V času zaprtja javnega prometa so jih naši vzgojitelji s službenimi in tudi svojimi vozili prevažali na vikend izhode domov in nazaj – od Izole do Murske Sobote.
Z empatično komunikacijo, ki nagovarja najprej stisko posameznika, šele nato sankcije (ravno obratno, kot je sicer praksa), smo pri mladostnikih v starosti od 15 do 21 let blažili njihove stiske. Kljub temu se je povečala med njimi depresivnost, tudi samomorilnost, kar sproti rešujemo. Z resnim in odgovornim delom vzdržujemo raven funkcioniranja zavoda na minimalni, a zadostni ravni za napredek mladostnikov.
Obiskujejo nas tudi inšpektorji in pregledujejo, ali se držimo predpisov. Z ministrstva nas doslej ni obiskal še nihče. Tudi naših izkušenj, ko smo kot edini del šolskega sistema ostali odprti, nihče ne potrebuje. Za nameček se moramo po vsaki epidemiji boriti za dodatek za delo v rizičnih pogojih.
Tega ne izpostavljamo zato, ker bi se smilili sebi ali komu drugemu. Direktorat za posebne potrebe nam je, kolikor je mogel, stal ob strani ves čas epidemije, pa vendar nismo, z njim vred, dovolj prepoznani v slovenskem šolskem prostoru.
V letu 2021 nas čaka temeljita prenova zavodske vzgoje, saj bo začel veljati zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Zavodi bomo postali pomemben akter pri zgodnjem odkrivanju in obravnavi težav otrok, od vrtca do srednje šole.
Seveda bomo, vzporedno s tem, tudi pri koncu z epidemijo. Večina zavodov je na podeželju, ki je bilo pred kratkim označeno kot manj vestno pri zatiranju epidemije. Za nas, podeželske zavode, to ne drži. Smo kar v redu.
Peter Palravnatelj Vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora
