Vse kaže, da je po TV-nadaljevanki Jezero s Primeri inšpektorja Vrenka nastala še ena kriminalna serija tipa »whodunit«, kjer gre za iskanje storilca zločinskega dejanja. Scenarij zanjo je pisatelj Avgust Demšar napisal na podlagi svojih kriminalnih romanov, v produkciji TVS pa sta jo režirala Boris Jurjaševič in Slobodan Maksimović. Ta formula »kdojestorilec« je bila sicer najbolj razširjena v tako imenovanem klasičnem detektivskem romanu (Agatha Christie in še stotine angloameriških piscev) pa tudi še pozneje, vse dokler je ni spodrinila forenzična in genetska tehnologija, ki je detektivovo genialnost naredila odvečno.
Detektiv postane vsakdanji
Posledica je bila tudi ta, da so literarni, filmski in televizijski detektivi postali bolj vsakdanji ljudje, ki hodijo v službo, imajo družine, ljubice, hobije ipd. Že v klasičnem detektivskem romanu je bilo zelo navzoče vsakdanje družbeno okolje, iz katerega sta tako žrtev kot zločinec, v sodobnih kriminalkah, zlasti televizijskih, pa se to zdi še bolj poudarjeno. In morda še posebej v slovenskih, ki se morajo vendarle bolj opirati na realnost oziroma »verjetnost« kakor pa na žanrsko tradicijo, ki je ni. V seriji Jezero smo lahko videli, da se je držala slovenske kriminalne statistike, po kateri se večina umorov zgodi v družini ali iz ljubezenskega sovraštva. Tam se je morilka pokazala že v prvi epizodi, v zadnji pa smo »odkrili«, da je to doktorjeva žena oziroma vdova.
Truplo, odkrito na začetku Jezera, je bilo zato s kriminalističnega vidika precej zagonetno, medtem ko je prvi primer inšpektorja Vrenka, ki ga igra Dario Varga, prav nasprotno videti jasen in nesporen: samomor. Kar ga v inšpektorjevih očeh naredi za »primer«, je prav to, kar najbolj bode v oči: da je »preveč čist«, »preveč razviden« primer samomora. Inšpektorjev sum se izkaže kot upravičen, saj se ta prva epizoda sklene z rentgenskim posnetkom ključa v trebuhu domnevnega samomorilca, kirurga v mariborskem kliničnem centru. Ključ v trebuhu mrtvega kirurga, to je nedvomno indic, da njegov samomor vendarle ni tako »čist«, kot se je zdelo.
A je tudi edini indic, saj inšpektor Vrenko med odkritjem trupla in odkritjem ključa v njegovem trebuhu ni imel drugega dela, kot da je s svojim mlajšim kolegom Breznikom (Jurij Drevenšek) obiskoval kirurgove sosede v bloku in kolega v kliničnem centru. Že res, da je to pač rutinsko policijsko delo, toda kriminalka pač ni dokumentarec, zato se ji prevelika skrb za verizem lahko sprevrže v dogodkovni minimalizem. In že prav, da se inšpektorju vsi anketiranci zdijo sumljivi, nedvomno bolj kot gledalcem, a tudi ta inšpektorjeva sumničavost spada bolj v opis njegovih del in nalog, kakor pa prispeva k ustvarjanju napetosti kot pričakovani lastnosti kriminalnega žanra; te prve epizode ni oplazila niti senca napetosti.
»Nobel« po slovensko
Tako je bilo vse videti kot nekakšno »skeniranje« kraja dogajanja (še ne polno zasedenega bloka s stanovanji višjega plačilnega razreda, toda z mizerno klišejsko scenografijo) in družbenega okolja: med stanovalci so poslovnež s farmacevtskimi izdelki, prostitutka, fotograf, lastnika nepremičninske agencije in starejši moški, ki mu prostitutka prinaša denar – to so inšpektorjevi »običajni osumljenci«, pri katerih pa je morda sumljivo edino to, kako so sploh pršili do stanovanj v tisti arhitekturni »nobel« lego kocki. Med stanovalci je tudi kirurgova bivša žena, ki pa je v prvem nadaljevanju še nismo spoznali. In samo upamo lahko, da njena odsotnost ni kaj več kot »teaser« za naslednjo epizodo, kjer bo še ena oseba, s katero se mora inšpektor pogovoriti.
Inšpektor Vrenko ima sicer prijateljico v jazz klubu, vendar je samski, kar je dobra lastnost, saj so takšni vsi najboljši literarni in filmski detektivi; druga dobra stvar je, da ga igra Dario Varga.
Nekaj je treba reči še o Mariboru, ki ga je direktor fotografije Vladan Janković znal dobro »potujiti«, tako v panoramah kot v nenavadnih posnetkih nekaterih objektov (zlasti kliničnega centra); preseneča pa to, da v mestu ne le ni nobenega prometa, ampak tudi nobenih drugih ljudi razen tistih, ki nastopajo v kriminalki. In morda še nekaj o mariborščini: saj jo radi slišimo, le da je tukaj nismo slišali pri likih, pri katerih bi jo pričakovali, ampak bolj pri govorcih, ki se jim ne prilega.
Po nekem scenarističnem »pravilu« se mora film začeti tako, da pritegne. Če bi to »pravilo« aplicirali na TV-serijo, in to kriminalno, bi morala biti takšna, to je atraktivna, prva epizoda. Prvi Primer inšpektorja Vrenka pa je takšen, da po njem ni dobro soditi o nadaljevanju.
