Nimam sicer nič proti temu, da se zdaj izvede že napovedani disciplinski postopek – v upanju, da se bo tam pokazalo, da še imamo sodnike, ki znajo tudi v takih, s političnimi strastmi nabitih zadevah zakonito in pravično razsojati. In če bi se pokazalo, da jih doma ni, bom tej sodnici rade volje pomagal sestaviti ustrezno pritožbo na ESČP (v Strasbourg).

Toda eno (legitimno) je sprožiti disciplinski postopek – drugo (zame povsem nesprejemljivo) pa je zoper takega sodnika že pred odločitvijo disciplinskega sodišča izvajati zastraševalne ali maščevalne sankcije (tu: odstranitev z mesta vodje oddelka za etažno lastnino – kljub priznano uspešnemu vodenju tega oddelka!). To pa je zame simptom nečesa precej hujšega, kot je razkrivanje, kateri sodnik neki politiki zasebno nasprotuje (ali tudi, če jo podpira?) – simptom »betonskega zidu cehovske solidarnosti«, kot sem ga imenoval, ko sem v zadnjih mesecih že dvakrat zaman javno zahteval sprožitev ne le disciplinskega, ampak celo kazenskega postopka (zoper sodnico, ki je ukazala mučenje otrok, in zoper predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, ki si je zoper svojo sodnico dovolil izvajati sankcije celo pred sprožitvijo disciplinskega postopka, kar je pa zame zelo hudo kaznivo dejanje!). Vse bolj postaja jasno, da ne gre toliko za (nenačelno) cehovsko solidarnost med sodniki nasploh, ampak predvsem med predsedniki sodišč ali med višjimi v »pravosodni nomenklaturi«.

Kako se je to pokazalo v tu obravnavanem primeru, je lepo razvidno iz Dnevnikovega članka. V njem je novinar (korektno) povzel v teh »višjih krogih« očitno prevladujočo interpretacijo mnenja predsednika sodnega sveta Erika Kerševana, ki pa je povsem napačna, morda celo namerna zloraba. Kerševan je v svojem mnenju namreč opozoril ravno na to, naj predsedniki sodišč, ki mislijo, da je neki sodnik zagrešil disciplinsko kršitev, pač sprožijo disciplinski postopek (kjer bo sodniku zagotovljeno varstvo njegovih pravic), ne pa postopek pred etično komisijo (kjer mu to ni zagotovljeno v enaki meri) – ne pa, naj take sodnike že kar vnaprej sankcionirajo. Po poročanju Dnevnika je predsednico ljubljanskega okrajnega sodišča k temu spodbudil dopis pravosodnega ministrstva, ki se je »skliceval tudi na mnenje sodnega sveta in njegovega predsednika«.

Pozivam uredništvo Dnevnika, da ta dopis ministrstva objavi – ker je v javnem interesu zvedeti, kako je ministrstvo napačno uporabilo (ali morda celo zlorabilo) mnenje predsednika sodnega sveta.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče