V obdobju, ko smo ustvarjali socializem, samoupravljanje in že kar precej demokratično vzdušje in življenje, ki ga sedanji predsednik vlade in vsi njegovi pohlevni strankarski pripadniki in seveda cerkvene institucije ter nekateri »zgodovinarji« označujejo za totalitarizem in še kaj hujšega, tudi slučajno blagovnih rezerv niso nabavljali ministri za zdravje, gospodarstvo ali neki (ne)strokovni delavci teh organov. Zavod je imel za ta namen dobre strokovne službe, saj se je vedelo, kaj so blagovne rezerve. Drugačno politiko, kot je bila tedaj naša gospodarska politika v skrbi za blagovne rezerve, ima še danes Finska, zaradi večnega strahu pred okupacijo Rusov, zato ni imela nobenih težav z nakupi zdravstvene opreme ob pojavu novega virusa, ki je prestrašil ves svet. Spominjam se nedavne aktivnosti sedanje državne sekretarke v vladi SDS, kaj je počela zaradi nakupov zdravstvene opreme po bolnišnicah in še danes ne vem, ali je bila ustanovljena v našem zdravstvu javna služba, ki bi, tako kot v drugih državah EU, kupovala to opremo in zagotovila, da ne bi prihajalo do koruptivnosti, ki doslej še ni bila dokazana proti nekaterim slovenskim zelo dobrim in uglednim zdravnikom, ki se jih javno blati kljub dejstvu, da so kot zdravstveni strokovnjaki še kako potrebni v sistemu, ki ga rušijo desničarske stranke in RKC.

Ko sem gledala TV-oddaje o obnašanju Gantarja, Počivalška, Tonina in drugih, kaj so počeli ob tovornjakih v zavodu za blagovne rezerve, sem bila zgrožena. Ne samo jaz. Še zlasti zaradi vedenja in (ne)ukrepov v zdravstvu, ki so jih izvajali minister za zdravje in njegovi sodelavci. Bilo bi zelo pametno, da bi se gospodarski minister spomnil svojega poklica, znanja, ki ga je pridobil na slovenski univerzi, in se prenehal smešiti na TV in v drugih medijih, saj ljudje, katerih služabnik je, niso neumni, da bi njegovemu arogantnemu govoričenju verjeli. Le veliko preveč jih molči in se, žal, ne obremenjujejo z zlobnimi lažmi, ki smo jim že preveč dolgo izpostavljeni.

Povsem se seveda strinjam z mnenjem navedenega avtorja tudi v drugem odstavku teksta, čeprav v minulih 30 letih po plebiscitu tudi civilna iniciativa ni bila tista, ki bi nam zagotovila odpravo posledic dela strankokracije. Nevladne organizacije s prostovoljci in slabim finančnim stanjem pa so tako in tako nenehno v stiskah in se jim državljani ne moremo zahvaliti za uspešno izpeljavo sistema, kakršen nam je bil obljubljen. Čeprav si ga želimo in upamo, da nam bo podarjen. Da bom živela v kapitalizmu, kakršnega imamo, v času ustvarjanja države nisem niti slučajno slutila, saj so gospodje in gospe, ki so sestavili Demos, imeli šolsko izobrazbo o tem, kaj je ta sistem in kako se je živelo v kapitalističnih državah. Nenehno se sprašujem, ali se Peterle, Hribarjeva idr., ki so nam po svojih političnih in visoki strokovni, celo znanstveni sposobnosti omogočili ustvariti lastno državo, sploh zavedajo, kaj so počeli in kako so ogoljufali slovenski narod in uničili vse, kar so po vojni ustvarili »gošarji«, po vojni sposobni direktorji tovarn.

Ruža Tekavec, Ljubljana