Kolumbija je država, ki že leta med vsemi v Latinski Ameriki najbolj krši človekove pravice. Državni tožilec Fernando Carrillo je minuli četrtek izjavil, da je bilo leto 2020 najnasilnejše v zadnjem desetletju. Po podatkih kolumbijskega Inštituta za razvojne in mirovne študije (INDEPAZ) se je lani zgodilo 90 masakrov oziroma kolektivnih umorov – tako kolumbijska vlada označuje poboje več kot štirih oseb naenkrat na istem kraju. Našteli so tudi 310 umorov aktivistov, letos pa še tri. Žrtve so bili predvsem zagovorniki človekovih pravic, varstva narave in boja proti podnebnim spremembam ter sindikalni aktivisti, ki so večinoma delovali na lokalni in regionalni ravni.

ZN: Nasilje ogroža mirovni dogovor

Lani je bilo ubitih tudi 73 nekdanjih gverilcev, pripadnikov skupine Kolumbijske revolucionarne oborožene sile (FARC), v prvih dneh letošnjega leta sta bila umorjena še dva. Od podpisa mirovnega sporazuma septembra 2016 med poveljstvom FARC in kolumbijsko vlado predsednika Juana Manuela Santosa (2010–2018) je bilo umorjenih 250 od okoli 13.000 demobiliziranih gverilcev, ki sodelujejo v programih za družbeno, ekonomsko in politično integracijo.

Naraščajoče nasilje v tej južnoameriški državi, predvsem nad nekdanjimi gverilci, so v četrtek obsodili Združeni narodi. Varnost teh moških in žensk se je v zadnjih mesecih precej poslabšala, je v poročilu navedla misija OZN v Kolumbiji, zadolžena za preverjanje izvajanja mirovnega sporazuma. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je ob tem opozoril, da je izvajanje sporazuma ogroženo zaradi vztrajanja pri nasilju nad nekdanjimi uporniki in skupnostmi, ki jih je prizadel notranji konflikt, ter nasilju proti aktivistom.

Po oceni opazovalcev OZN na terenu so za sedanje nasilje v Kolumbiji krive razne oborožene skupine, ki delujejo predvsem na podeželju, največ jih je na jugu države. Izvajalci ali naročniki umorov se največkrat ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi, kot so proizvodnja in tihotapljenje kokaina, nedovoljeno rudarjenje in sečnja dragocenega lesa v pragozdu. Med njimi so tudi pripadniki gverilske skupine Narodnoosvobodilna vojska (ELN) in nekateri odpadniki FARC, ki niso sprejeli mirovnega sporazuma ali pa so vnovič poprijeli za orožje zaradi groženj.

Med naročniki umorov organizacije za človekove pravice izpostavljajo veleposestnike, lokalne veljake in tiste, ki se zanimajo za gradnjo infrastrukture, pa jim zahteve aktivistov stojijo na poti. Kolumbijski preiskovalni novinar Ariel Avila pravi, da 70 odstotkov naročenih umorov opravijo plačani morilci. Po njegovih besedah lahko v Kolumbiji naročiš uboj družbenega aktivista za 500 dolarjev. Varnostni svet OZN je pred kratkim kolumbijsko vlado pozval, naj zavaruje življenjsko ogrožene osebe.

Kazni ni, politične volje tudi ne

Eden glavnih problemov je ta, da večina zločinov ostaja nekaznovanih. Drug problem, na katerega opozarjajo aktivisti, pa je pomanjkanje politične volje. Aktualni desničarski predsednik Ivan Duque, ki mirovnemu sporazumu nasprotuje, pravi, da so umori večinoma posledica medsebojnega obračunavanja. A to ne drži.

Duque in njegova stranka Demokratični center si tudi prizadevata za odpravo specialnega sodišča, imenovanega posebna jurisdikcija za mir (JEP), ki so ga ustanovili z namenom, da preišče zločine in krivice nad civilnim prebivalstvom v 50 let trajajočih spopadih med FARC in kolumbijsko vojsko. Med njegovimi nalogami je tudi ugotoviti usodo več kot 200.000 izginulih, v glavnem kmetov in staroselcev, ter omogočiti vrnitev na milijone hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so se jih polastili veleposestniki in politični veljaki. Vse to, skupaj s povečanim povpraševanjem po kokainu, redkih kovinah in lesu ter nekaznovanostjo zločinov, je slaba popotnica za človekove pravice v Kolumbiji tudi v novem letu.