Dušan Jovanović je bil samosvoja, barvita osebnost: energičen, karizmatičen, strasten, glasen, v interakcijah pogosto izzivalen in neizprosen, tako do sebe kot do drugih. In vendar v slovenskem gledališkem prostoru najbrž ni človeka, ki bi tako pogosto uporabil besedo »občutljivost«. Zanj je bilo gledališče prostor izostrene senzibilnosti, ki prav z oblikovanjem skrajnih točk občutljivosti omogoča odprtost, dojemljivost, refleksijo. Človeka, ki se mu prepusti, pa lahko povzdigne na višjo civilizacijsko stopnjo, za katero v vsakdanjem, pogosto grobem in banalnem življenju ni prostora. Občutljivost je še posebej pričakoval in cenil pri igralcih, ki jim je omogočal, da so blesteli v njegovih uprizoritvah.
Čeprav se je Dušan s svojim entuziazmom in nalezljivim navduševanjem zdel nekakšen »večni deček«, je slovensko gledališče pomembno sooblikoval kar pet desetletij, od prvih uprizoritev v Študentskem aktualnem gledališču v sezoni 1964/65 do zadnje Ane Karenine v ljubljanski Drami v sezoni 2015/16. Deloval je tudi v širšem jugoslovanskem prostoru in s svojo kozmopolitsko naravo spodbujal različne oblike mednarodnega sodelovanja; spomnimo se samo povezave KPGT (Kazalište Pozorište Gledališče Teatar) konec sedemdesetih ali revije Euromaske v začetku devetdesetih. Ni bil le režiser in dramatik, ampak tudi soustanovitelj študentskih in eksperimentalnih gledališč, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa tudi eden najizrazitejših umetniških vodij, zaslužen za vzpon Slovenskega mladinskega gledališča. Ob vsem tem pa še profesor igre in režije na AGRFT, urednik, esejist, prozaist in na stara leta celo pesnik. Bil je izobražen in razgledan, vsega se je loteval strastno, študiozno, s prodornostjo kritičnega intelektualca in s široko umetniško dušo.
Na začetku svoje poti je razbijal konvencije in dogme, kršil pravila tedanjega gledališča, odpiral prostor za svobodno izražanje, tako v estetskem kot v idejnem smislu: od Pupilije prek Spomenika G pa vsaj do Žrtev mode bum-bum so bile njegove predstave pogosto predhodnice, napovedovale so gibalno, postmodernistično, celo postdramsko gledališče, a se trendov, ki jih je sam vzpostavljal, nikoli ni oklepal. Ko je hodil svojo pot od ene predstave do druge in se navezoval na različne poetike, je bilo zanj najpomembneje za vsako posamezno uprizoritev najti ustrezen estetski okvir in slog, pa naj je šlo za novo interpretacijo klasikov Cankarja, Čehova, Shakespeara, Schillerja, za sodobno dramatiko ali za njegova lastna besedila. V skladu s tem je tudi izbiral svoje sodelavce, z mnogimi dolga leta plodno sodeloval, a vabil tudi nove ljudi. V njegovem obsežnem dramskem opusu se izrisuje pot od začetnega absurdističnega ludizma prek angažiranega razbijanja zgodovinskih in političnih tabujev do umika v intimo in raziskovanje skrivnostnih povezav med človekovo psihologijo in njegovo družbeno usodo.
Dušanu Jovanoviću v pestrem zasebnem in poklicnem življenju nič človeškega ni bilo tuje, verjetno se je prav zato lahko kongenialno srečal z Dostojevskim, tem neusmiljenim raziskovalcem temačnih globin človeške duše. Njegova adaptacija Besov v uprizoritvah Besi in Blodnje sodi med najuspešnejše odrske priredbe velike svetovne literature. Gledališke in literarne zgodovinarje čaka veliko dela, njegove drame bodo nedvomno doživljale nova odrska branja, njegovi študentje pa bodo nadaljevali zanj značilni analitični in lucidni pristop k besedilom. Gledališka in širša javnost je Dušana Jovanovića poznala kot duhovitega, prodornega, provokativnega in kritičnega ustvarjalca. A znal je tudi občudovati in pohvaliti, ne le Milene in svojih najbližjih, ampak tudi svoje sodelavce in sopotnike, kar je pokazal prav v svoji zadnji, avtobiografski knjigi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Njegovo sposobnost videti v globino stvari in pojavov in pri tem uzreti tudi veliko lepega in dobrega bomo pogrešali vsaj toliko kot njegov humor in (samo)ironijo.
Darja Dominkuš