Tisti, ki smo vsaj z enim očesom opazovali modus operandi 45. predsednika ZDA, smo tovrstno eskalacijo zla pričakovali: v neumnosti zapakirana izprijenost in dolgobrade laži, s katerimi je dvorni ameriški psiho, kot bi Trumpu pravzaprav morali reči, penetriral v ameriški oziroma v svetovni vsakdan, se namreč ne pajdašijo z angeli in s svetlimi duhovi, temveč s Hadovim podzemljem.
Razgaljeval in posiljeval je Trump ameriško demokracijo in sam Bog ve, kako globoke in usodne znajo biti rane, ki jih bodo ZDA zagotovo še dolgo sanirale. A Trump je vendarle moral oditi in to, če že kaj, naj šteje: 45. predsednik ZDA je (grozna) zgodovina.
Kaj pa pri nas?
Predsednik 14. vlade je človek, ki odet v ministrantsko obleko popreproščenega rimokatolištva, s frajtonarico v roki in peresom divjega petelina za klobukom, pozira kot pravest slovenstva in se samorazglaša za slovenskega mesijo. Iz lastnih neumnosti in laži bi slovenski Mojzes, podobno kot Trump, lahko zlepil dolg fascikel ali spisal trideset nadaljevanj Noriških kraljestev.
Narod, družba, ljudje pa nič in ravno to, ta manko učinkovite družbene reakcije na politično bestialnost vladarja, je tisto, kar najbolj skrbi. In ta skrb je za mlado in še zelo ranljivo slovensko demokracijo veliko večja od tiste skrbi, ki je pestila ero Trumpovega mandata.
Janez Janša se je – hvala, Spomenka Hribar, za ta kratek, a pomembno resničen stavek – dolgo pripravljal za aktualni naskok na vlado. Zdaj je tam, v sedlu, in ni ga politika v državi, ki bi mu bil kos, ki bi ga lahko nagnal iz sedla. Ni ga. Medtem ko Janševi koalicijski partnerji capljajo za njegovim hrbtom in tam varno čakajo na konec dobro plačane politične avanture, se Janezova opozicija ukvarja z lektoriranjem prostih spisov, ki si jih pišejo med seboj.
Kakšni modeli osebnosti so Slovencem dostavljali hitre testerje, smo videli in hkrati izvedeli, da so povezani s tistim sumljivo nevarnim, nevarno sumljivim delom bosanskega podzemlja, pri katerem je predsednik 14. vlade RS nekoč prosil za denar. Ga dobil in ga potem vrnil.
In taisti predsednik vlade je tisti, ki je le tri dni po tem, ko je aktualna slovenska ministrica za izobraževanje javno gostolela o vnovičnem odpiranju šol, menda že prihodnji teden, obelodanil, da se v šole ne bo šlo. Povozil je svojo ministrico in ona je namesto pričakovanega revolta (za otroke gre, vendar!) le še dalje navidezno jezna nase (pa v resnici sploh ni. V resnici Simona misli tisto, kar misli Janez.)
Pri otrocih se vse začne in tudi konča, in če Slovenci ne bomo stopili skupaj in na kup zdaj, tukaj in zdaj (hic et nunc), bo nedaleč nekoč gorelo, se streljalo in posledično umiralo tudi v Sloveniji. Esenca, s katero Janša hrani svoje podpornike, je namreč enaka tisti, s katero Trump zalaga svoje.
Ali smo kaj drugačni od anemičnih Američanov, ki so zvečine zgolj od daleč opazovali Trumpovo mesarsko klanje družbenih vrednot? Morali bi biti. Slovenci smo vendarle borci, mar ne?
Demokracija in svoboda sta ali ju pa ni. Vmesnosti ni. In danes v Sloveniji (pa pustimo covid) ni ne ene ne druge. Kaj bo jutri, je odvisno od nas, ki (še) živimo danes.
Dejan Karba, Ljutomer