Raziskava o vplivu koronakrize na delavce v kulturno-kreativnem sektorju, ki so jo konec leta opravili v kreativnem centru Poligon, je pokazala, da so bili dosedanji državni ukrepi pomoči kulturi nezadostni, v kombinaciji s strogimi pravili organiziranja kulturnih dogodkov pa uničevalni. In čeprav so v raziskavo vključili različne profile – od zaposlenih v javnih zavodih do študentov –, je jasno, da so se v najtežjem položaju znašli prekarci in samozaposleni v kulturi. Lahko v času pomanjkljive državne podpore računajo na pomoč svoje občine?
Prijazni prijavni pogoji
Za javni poziv za dodelitev delovnih štipendij so se septembra odločili v Mariboru. »Velika večina samozaposlenih je ostala brez možnosti javnega nastopanja in s tem tudi prihodkov, mi pa smo želeli s štipendijami vsaj do neke mere ohraniti razvijanje njihovih ustvarjalnih potencialov,« pravijo na mariborski občini. Tudi zato so poziv zasnovali karseda odprto – ustvarjalci so za sredstva lahko zaprosili tako s konceptom (literarnim, gledališkim, filmskim…) naslednjega projekta kot z načrtom izobraževanja na svojem umetniškem področju ali z nakupom tehnične opreme. V ta namen so predvideli slabih 50.000 evrov sredstev, torej 33 štipendij v vrednosti 1500 evrov, a so naposled sredstva prejeli vsi, ki so se na poziv odzvali pravočasno, torej na koncu kar 47 prijaviteljev. »To je bilo možno, ker je prišlo do sprostitve sredstev na nekaterih drugih proračunskih postavkah, zaradi nezmožnosti izvedbe nekaterih drugih že odobrenih projektov,« so sporočili iz Maribora. Zaradi pozitivnega odziva kulturne javnosti razmišljajo tudi o uvedbi rednega letnega razpisa ali poziva za samozaposlene kulturnike.
Podobno so k problematiki pristopili v celjski občini, kjer so sprva načrtovali, da bodo štipendije v višini 3000 evrov podelili 16 ustvarjalcem. Nazadnje so delovno štipendijo podelili vsem prijavljenim, torej 21 lokalnim umetnikom, in v ta namen razdelili 63.000 evrov.
Ljubljana pa ne
»V Ljubljani se za tovrstno enkratno obliko pomoči nismo odločili, ker še naprej – ne glede na vse obete krize – ohranjamo višino sredstev za področje nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi tudi v letu 2021,« odgovarjajo iz prestolnice. Kot pravijo, so v tem času izpeljali štiriletni programski javni razpis (2020–23) kot tudi enoletni projektni razpis za nevladne organizacije in posameznike, vse sofinancirane projekte so prilagodili izvedbi v posebnih razmerah. »Ustvariti želimo pogoje, da lahko ustvarjalci delajo in za to prejmejo plačilo,« dodajajo. Spomnijo na koncepte odprtih odrov, ki so jih podprli – tako na Muzejski ploščadi kot v preddverju Križank in pri Vodnikovi domačiji, pa tudi na alternativne knjižne sejme, kot je bil Sejem s kavča.
Za slab položaj deležnikov na področju kulture je odgovorno kulturno ministrstvo, so prepričani na MOL. Vladi so dali več predlogov za pomoč kulturi – od tako imenovanih kulturnih vavčerjev do hitrega testiranja delavcev in obiskovalcev na kulturnih prireditvah, pomembnost subvencioniranja digitalizacije kulturne produkcije… »Samo pristojno ministrstvo lahko razloži, zakaj predlogov sektorja ne upošteva in z vladnimi ukrepi še vedno diskriminira sektor,« dodajajo.
Brez možnosti zaslužka
»Preživljam se izključno z igranjem, saj ne učim in nisem del nobene organizacije. Večino časa torej preživim z vajo inštrumenta, pisanjem glasbe in pošiljanjem ponudb za koncerte. V času epidemije pa ni nobene možnosti izvajanja koncertov oziroma igranja v živo, torej tudi nobene možnosti zaslužka,« je strahotni položaj razgalil saksofonist Cene Resnik. Ljubljana bi po njegovem lahko vsaj tistim najbolj prizadetim ustvarjalcem pomagala z enkratnim zneskom pomoči oziroma štipendije.
»Koronakriza je zaprla galerije in muzeje in prinesla odpovedi ter prestavitve razstavnih terminov. Umetnike je pustila na čakanju tudi na projektnih razpisih, kjer smo kar do oktobra čakali na rezultate. Na področju vizualnih umetnosti, kjer vizualni umetniki ne dobimo inkasa, razstavnine pa so redkost, so delovne štipendije najbolj zaželena oblika podpore,« poudarja tudi samozaposlena vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar. »Ljubljana bi lahko bila zastavonoša pri uvedbi delovne štipendije, ki ne bi bila vezana na izvedbe enoletnih razstav, temveč bi podpirala tudi umetniške raziskave, refleksijo in odmik od hiperprodukcije,« pravi. A žal ni. Krizni ukrepi občin, kot sta mariborska ali celjska, pa bi morali voditi k trajnim sistemskim rešitvam.