Leta 1925 v Ljubljani rojenega Štirna je usodno zaznamovala druga svetovna vojna, saj se je partizanom pridružil še kot mladenič in kmalu postal obveščevalni oficir. Izbran je bil v skupino oficirjev, ki naj bi šolanje opravili v Sovjetski zvezi, a zaradi spleta vojnih okoliščin se je njihova pot končala na letališču v Zemunu. Po vojni se je vpisal v oficirsko pilotsko šolo in šolanje zaključil kot pilot – lovec. Službo je pričel v 204. lovskem polku v Zadru, nato pa so sledile selitve po jugoslovanskih vojaških letališčih, ki so pomenile tudi vedno nova usposabljanja na različnih letalih. Za mladega pilota je bilo posebej pomembno leto 1951, ko je prišel na novozgrajeno vojaško letališče Batajnica pri Beogradu, kjer so bili piloti zaradi političnih zapletov s Sovjetsko zvezo v stalni pripravljenosti za obrambo Beograda.

Leta 1952 se je vrnil v Slovenijo in je postal poveljnik aviooddelka na letališču Ljubljana Polje, ki je bilo tedaj civilno in vojaško letališče, na njem pa je v naslednjih letih šolal vojaške pilote na različnih šolskih letalih in tesno sodeloval z Letalsko zvezo Slovenije. Njegovo največje veselje so bili letalski mitingi, na katerih je z različnimi letali izvajal drzne akrobacije in dokazoval svoje izjemno letalsko znanje. Ko se je leta 1955 demobiliziral, je postal inšpektor letenja pri Letalski zvezi Slovenije, kjer je med drugim usposabljal pilote za nočno letenje.

Štirn je bil pilot na letalu DC-3, iz katerega so sodelavci Geodetskega zavoda po naročilu slovenske vlade slikali teren, nato pa na osnovi fotografij zemeljskega površja iz zraka izdelovali karte. Njihovi letalski posnetki so bili osnova tudi za načrt za železniško progo Jesenice–Dobova. Nekako samoumevno je bilo, da je leta 1958 prevzel vodenje Aerofotogrametrije Slovenije (AFOS).

S političnim in gospodarskim razvojem države se je pokazala tudi potreba po sodobnem civilnem letališču v Sloveniji in tako je Jurij Štirn leta 1960 postal direktor gradnje novega letališča na Brniku, kjer so bila dela končana v rekordnem času, moderno letališče so odprli že decembra 1963. S tem pa njegove zavzetosti nikakor ni bilo konec. Ker je bilo tedaj delo na letališču sezonsko, sam pa je bil navdušen športnik, mu je uspelo zaposlene na letališču v mrtvi sezoni preusmeriti v gradnjo brunarice na Krvavcu in postavitev prve žičnice na Njivicah, kar je občutno prispevalo k razvoju turizma v okolici Brnika.

Ob vse hitrejšem turističnem razvoju so se jugoslovanske oblasti odločile, da vojaško letališče v Pulju namenijo tudi civilnemu letalstvu, saj je večina tujih turistov na Jadran prihajala preko Brnika. Tako je letališče Brnik dobilo puljsko letališče v upravljanje, kar je pomenilo na eni strani hitro širitev in modernizacijo slovenskega letališča ter občutno posodobitev in nadgradnjo letališča Pulj. Štirnu je uspelo, da so pri tem poleg občine Pulj pomagala tudi večja slovenska podjetja, sam pa je ostal direktor Letališča Brnik – Pulj vse do leta 1968. Do upokojitve je delal kot komercialni direktor turistične agencije Globtour.

Letalstvo je bilo nedvomno Štirnova največja ljubezen, posebej športno in akrobatsko letenje ter jadranje. S prijateljem pilotom Jožetom Krumpakom sta leta 1961 celo zmagala na evropskem aeroreliju v konkurenci 17 letal s posadkami. Bil pa je tudi športnik po duši: igral je nogomet in odbojko, bil je odličen smučar in pred vojno celo skakalec.

Osebno sem ga spoznal leta 1988, ko sem, tedaj še mlad direktor letališča, povabil na razgovor oba nekdanja direktorja, poleg Štirna še njegovega naslednika Franca Severja - Franto, in jima z zanimanjem prisluhnil, ko sta navdušeno razlagala, kako so gradili letališče. Jurija Štirna so se sodelavci spominjali kot razumnega in v ravnanjih vedno premišljenega direktorja, pa tudi vedno nasmejanega in prijaznega. Bil je pomembna osebnost, v slovenskem letalstvu in na letališču Brnik je pustil nepozabne sledi.

Vinko Može