Ko sem to prebral, sem se vprašal, ali je zadostovalo kot odziv na prizore, ki smo jih gledali v sredo zvečer na vseh televizijah, ali je odražalo iskreno predanost slovenskega premierja demokraciji ter razumevanje vsaj večine državljank in državljanov, ki jih predstavlja, razlogov in odgovornosti divjanja Trumpovih privržencev v ameriškem kongresu. Prvi vdor v Kapitol po letu 1812, ko so ga zažgale britanske sile ob začetku angleško-ameriške vojne.

Prizori, ki si jih ne bi nikoli predstavljali za največjo demokracijo in vodilno silo sveta, so nas spominjali na napad boljševikov na Zimski dvorec v Petrogradu leta 1917, na strmoglavljenje Nicolaeja Ceausescuja v Bukarešti leta 1989, na Miloševićevo tako imenovano antibirokratsko revolucijo oziroma na »mitinge resnice«, ki so istega leta podirali še zadnje ostanke upanja preživetja naše nekdanje domovine.

Divji zahod v najbolj grobem pomenu besede, s šamani, do zob oboroženimi pistolerosi, lovci na bizone, domorodce in glave, preseljen v prestolnico ZDA. Proud Boys, »ponosni dečki« Donalda Trumpa, ki so se zbrali v tisočih z vseh koncev Združenih držav Amerike, da bi kot zadnje upanje še aktualnega ameriškega predsednika izničili izid novembrskih predsedniških volitev in ohranili njegovo mesto v Beli hiši ter na kakršen koli način preprečili kongresno potrditev volilne zmage Joeja Bidna.

Da odgovornost za to, kar se je zgodilo, nosi v celoti Melaniin soprog, ne more biti dvoma. Svojo množico je zbral najprej pred dvorom, od koder poveljuje, nato pa jo napotil proti Kapitolu. Slišali smo ga. Še prej pa ji je mesece in mesece, pravzaprav ves štiriletni mandat, pridigal, da je bil edini legitimiran in sposoben za vodenje države, da je bil in je najboljši ameriški predsednik vseh časov, da zmage katerega koli drugega volilnega izzivalca ne bo priznal, še najmanj pa bo prepustil mesto demokratu Bidnu, ker da so bile volitve lažne, ponarejene, ukradene. Da mu nihče od poklicanih za preverjanje in ugotovitev legalnosti in postopkovno neoporečnih volitev ni pritrdil – še njegov zvesti in ubogljivi spremljevalec, podpredsednik Mike Pence, kot predsedujoči skupnemu zasedanju obeh domov kongresa, se mu je uprl –, ni pomagalo. Ostal je neomajen pri svojem trmarjenju, da mu je bila storjena krivica, in si je skušal pomagati s svojo »vojsko fanatikov«. Edini poraženec v zgodovini ZDA, ki še ni čestital zmagovalcu. Sporočil je sicer, da bo »pripomogel« k mirni primopredaji poslov, a poraza še ni priznal in kaže, da ga tudi ne bo.

Ko k temu dodamo še ostrino in tone odzivov demokratičnega sveta na dogajanja v Washingtonu, iz Bruslja, Berlina, Pariza, Rima, Londona, z Dunaja, iz Madrida, Lizbone in preostalih prestolnic EU ter Kanade, lahko mirno ugotovimo, da so bili iz Slovenije, iz ust in pisanja naših državnikov, dokaj primerni odzivi le tisti predsednika državnega zbora Zorčiča in republike Pahorja, čeprav enako pomanjkljiva glede pripisovanja odgovornosti, o njej pa so bili veliko bolj jasni in neposredni voditelji opozicije: Šarec, Fajonova, Bratuškova, Mesec.

Iz premierjevega tvitanja še enkrat skorajda nič. Da »demokracija predpostavlja miren protest, a nasilje in grožnje s smrtjo – z leve ali desne – so vedno napačni«, gospod predsednik vlade, vam utegnejo povedati tudi napadalci Kapitola, ker da so hoteli izvesti prevrat na povsem miren način, a jim policisti in varnostniki tega niso dovolili. In divjanju Trumpovih privržencev ne morete preprosto pripisati apelativa »kriza«, ki da bo premagana. Ne gre za krizo kar tako, za kako novo okužbo mimo človekove volje in človekovega nadzora. Vse to je zakuhal vaš vzornik zadnjih štirih let! Zavestno, načrtovano. In da se zdaj nekoliko kesa z obsodbo desanta na kongres, ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Priznajte že enkrat, izrecite še vi obžalovanje vsaj glede tega, da se je omenjeni gospod spustil tako nizko in nevarno, povejte mu, da od njega česa takega niste pričakovali, in končno čestitajte Joeju Bidnu. Ne nazadnje je zdaj tudi formalno in končno potrjen za 46. ameriškega predsednika, in če vam bo uspelo izpeljati mandat do konca, boste morali z njim sodelovati. K Trumpu boste lahko šli le zasebno, na klepet ob kavici, če vam jo bo Melania voljna skuhati.

Če pa bo ostal odziv tak, kot ste ga zapisali in sem ga citiral, bo to še en dokaz za to, da o zunanji politiki in diplomatskih pravilih nimate pojma.

Aurelio Juri, Koper