Drugi dve dejstvi, ki ju je treba omeniti, sta razvoj obnovljivih virov in padec cen fotovoltne pretvorbe. Smo pozabili, da ima naš znan telovadec Mitja Petkovšek že deset let hišo, ki ni bila omembe vredno dražja od klasičnih hiš, pa na svoji strehi letno pridela 5000 kWh električne energije, od katere le polovico porabi za svoje hišne potrebe, druga polovica pa presega potrebe njegovega voznega parka? Zakaj nimamo uzakonjene takšne gradnje in zakaj minister za okolje ni nekdo s Petkovškovo izkušnjo? Danes lahko skoraj vsakdo poskrbi za svoje energetske potrebe brez odvisnosti od velikih centralnih proizvajalcev električne energije – če le hoče ali more to narediti.
V članku gospoda Šešerka bode v oči vprašanje o pravici javnosti do soodločanja oziroma odločanja. Žal moram gospoda Šešerka razočarati. Samostojnost in neodvisnost, za kateri smo se odločili pred tremi desetletji, je vladajoča politika razumela drugače: tako, da je po volitvah vsaka politika na oblasti neodvisna od javnega mnenja in samostojna ter lahko dela, kar želi, saj ima vendar mandat. V treh desetletjih je bila javnost le dvakrat vprašana o pomembnih zadevah. O pridružitvi EU in po mnenju ustavnega sodišča, po nelegalni in nelegitimni kampanji, še o pridružitvi k Natu. Torej se nam tudi v primeru referenduma o NEK ne obeta legalna, še manj legitimna kampanja, medtem ko ima politika rezultat že na mizi in je že v trgovskih razgovorih o tem poslu.
Vprašanje o pravicah javnosti pri odločanju je ključno in medijsko spregledano, politično nezaželeno. Naj gospoda Šešerka še spomnim, da je bil podpredsednik prve slovenske vlade in je dovolil ter omogočal neodvisnost politike od javnega mnenja in njeno samostojnost. Tako prva kot vse naslednje vlade se niso čutile dolžne delovati skladno z javnim mnenjem in so zato nastale stvari, za katere občani nikoli ne bi glasovali: javno škodljivo lastninjenje, tajkunizacija, izbris ljudi, kontrola politike nad policijo (in s tem posredno nad učinkovitostjo sodišč), vpliv na medije v državni lasti…
Žalosti me, da intelektualci, kot je gospod Šešerko, ki so bili v politični karavani ali blizu nje, niso pravi čas uvideli, da je lahko politika še kaj drugega kot trgovska dejavnost, in niso zgradili javnosti odgovorne participativne demokracije ali vsaj takšnega obnašanja, s katerim bi se lahko trajno izognili dolgočasni in neproduktivni črno-beli scenografiji ter kulturnim bojem, ki zakrivajo objektiven pogled na realnost in onemogočajo moderen razvoj ter napredek.
BOJKO JERMAN, Dolsko