Še posebej v časih, ko ni bilo niti televizorjev niti radijskih sprejemnikov. Če stopimo samo nekaj korakov nazaj, v obdobje ob koncu 19. stoletja, vidimo, da so največjo vlogo pri obveščanju širše javnosti igrali tiskani časniki. Ljudje so jih naročevali, kupovali, si jih izposojali ali brali v gostilnah in pri brivcih, kjer je med obvezno opremo lokala sodilo tudi leseno držalo za prebiranje tiska. Na Slovenskem so bili v tistih letih izmed dnevnih in tedenskih časopisov najbolj brani liberalno usmerjen Slovenski narod, klerikalni Slovenec (Političen list za slovenski narod), Slovenski gospodar (Podučitveni list za v poduk slovenskemu ljudstvu), Novice (Kmetijske, rokodelske, gospodarske, obrtniške in narodne), Učiteljski tovariš (List za šolo in dom) in Edinost (Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice), ob teh pa še z nekoliko manjšo naklado Zgodnja Danica (Katoliški cerkveni list) in Soča (Organ slovenskega političnega društva goriškega za brambo narodnih pravic) ter tik ob izteku stoletja še Slovenski list (Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo). V svoji zasnovi so bili ti listi namenjeni slovenskemu meščanstvu, njihovo glavno poslanstvo pa je bilo skrb za ohranjanje slovenske besede in dvig samozavesti slovenskega naroda pod nemško govorečim oblastnikom. Žal so med njimi kmalu nastale hude politične in svetovnonazorske delitve, ki so Slovence, kot je čutiti še danes, razdelile na dva pola. Klerikalni tisk je, kot je razbrati v nadaljevanju, svojim bralcem celo z grožnjo greha prepovedoval kupovanje in prebiranje liberalnih časopisov.
O novinarstvu.
Naj tudi v novem letu še nekoliko spregovorim o novinarstvu in nekako dopolnem v zadnjih številkah preteklega leta objavljenih pet člankov o tej reči. Danes se hočemo pečati s vprašanjem: Ima li katoličan kake dolžnosti v oziru na novine ali časnike? Morda bi se komu bedasto zdelo to vprašanje? Seveda – kdor bi zahteval naravnosten dokaz iz sv. pisma ali cerkvenih določil preteklih vekov, temu ne bi mogli vstreči; pa on bi pozabil, da so dolžnosti obzirne, da se menjajo po času, stanu, okoliščinah. Kdor je pazno bral in malo pomislil prve članke mojega spisa, morda si je že sam zvezal novinarstvo in dolžnosti katoličanov o njem. To zvezo še natančneje pojasniti, je namen zadnjim sostavkom, kterih prva govorita o negativnih, druga o pozitivnih dolžnostih.
Vsak katoličan ima sveto dolžnost: ne brati, ne kakorkoli podpirati slabih časnikov; izjemljem seveda one, kteri jih redoma bero, da jih morejo ovreči in one, ki jih bero le semtertje iz važnih vzrokov, pa še ti naj jih vsaj ne podpirajo, če mogoče. Kteri pa so slabi časniki? Belgijski škofje odgovarjajo nam v pisanju 5. avg. 1843: »Slaba moramo imenovati vse ona pisana ali tiskana dela, naj že izhajajo s kakoršnim koli imenom ali obliko, v kterih se napada pozitivna katoliška vera bodisi v svojih verskih naukih, ali življenji in veljavi, v svojem duhovstvu, glavarju in služabnikih, bodi v nravni in kazni ali disciplini.« (…)
V to kategorijo spadajo tudi oni politični listi, ki pravijo, da se v verske reči ne vtikajo in to v naših časih, ko je vendar politiki najvažneje vprašanje versko in to ne samo pri nas, ampak še bolj drugod. »Kdor ni z mano, je zoper mene« in »nihče ne more dvema gospodoma služiti«, velja tu v vsi strogosti. Neodločnost, nevtralnost in polovičarstvo v najvažnejih, da ne rečem edino važnih rečeh le nemogoče, nima nikakovega vspeha, in gotovo je, da so pri spremenjenih okoliščinah ravno taki ljudje in listi najhuji nasprotniki, kakor da bi se hotli maščevati, da so morali tako dolgo skrivati svojo hudobijo. Sapienti sat!
Slovenec, 8. januarja 1878
Ali si sme katoličan naročiti liberalni časopis?
Nasledujejo nektere izjeme zastran naročevanja časništva, ki so dane pa posebno za katoličane, ki žive med veliko množino krivovercev ali sploh drugovercev. Nekaterim tergovcem je velike važnosti, da so jim znana oznanila, poročila o kupčiji in borzi, toraj bi rekel, da je resnična potreba te reči zvedeti. Taka oznanila pa liberalni časopisi velikrat prej in bolj natanko poročajo, kakor je katoliškim časopisom to mogoče.
Veliko, posebno vradnih naznanil je priobčeno le v liberalnih časopisih; k temu je pa tudi veliko katoliških kupcev, kateri svoja oznanila tudi v liberalnih časopisih dajo med svet. Tudi v nekaterih gostilnicah je nekako pogojo zaradi njih obstanka, da si njih posestnik naroči liberalnih časopisov. Iz tega razvidimo žalostni stan večine potnih kupčevalcev, kateri so liberalizmu propadli; kakor sicer je žalostno, vendar resnično. Tudi vradniki so večkrat primorani si take časopise naročevati. Sedaj se nam pa vsiluje vprašanje: Na kak način naj se to godi?
Dokazali smo, da brez sile liberalne časopise brati je greh. To velja tudi vradnikom, gostilničarjem in kupčevalcem. Ako je pa kupčevalcem neobhodno potrebno brati in zvedeti kaka oznanila, katera nahajamo samo v liberalnih časopisih, smejo oni prebrati te oznanila, ako oznanila nimajo protikerščanskega značaja; nikakor nimajo pa pravice brati druzih reči v takem časniku, ker to je tudi njim, kakor vsim drugim, prepovedano. (…)
Kjer pa tega vzroka ni, je nečastno in prepovedano taki časopis naročevati. (…)
Zgodnja Danica, 15. maja 1885
Šest resnic o katol. tisku
1. Katoliški časopis je najboljši agitator za kat. društva in župnije.
2. Pisana beseda v časopisu seže tja, kamor zgovorjena nikdar.
3. Kakršno časopisje bero v naselbini, tak je duh v naselbini.
4. Vsak cent, ki ga izdaste za kat. časopisje, je najbolje naložen za kat. prepričanje, ki prinaša mnogotere obresti.
5. Le oni, ki bero dobre katoliške časopise, so zanesljivi in zvesti podporniki cerkve.
6. Katoličan brez kat. časopisa, je podoben hiši, v kateri so okna pobita in vlečejo skozi vsi vetrovi.
Amerikanski Slovenec, 11. decembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
