Razočarani oče Erasmusa

Pred referendumom o izstopu Velike Britanije se je Jones zavzemal za to, da Združeno kraljestvo ostane v evropski družini. Od leta 1972 je Jones pri Evropski komisiji vodil oddelek za izobraževanje in mladinsko politiko, kasneje je bil direktor direktorata za izobraževanje, poklicno usposabljanje in mladino. Preden je odšel v Bruselj, je dvanajst let delal na univerzi v Sussexu. Tamkajšnja fakulteta za evropske študije je študentom vseh smeri omogočila, da leto dni študirajo v tujini. Nad programom je bil navdušen in prepričan, da če lahko tako dobro deluje v Sussexu, zakaj ne bi bil uspešen tudi v mnogo širših okvirih. Med Veliko Britanijo, Francijo in Nemčijo je sicer izmenjava študentov s premori bolj ali manj potekala že od leta 1904, vendar je bila omejena le na študente, ki so se izobraževali za učitelje tujih jezikov. V sedemdesetih letih je v tujini študirala le slaba polovica odstotka vseh študentov v Evropi. Ko so se tedaj začela prva sodelovanja, so prve partnerske pogodbe podpisale prav britanske tehnične visoke šole, program pa je bil za ustanove še posebej privlačen zato, ker je odpiral možnosti študija na vseh smereh. Jones je prepričan, da od Erasmusa niso imeli koristi le britanski študentje, ki so študirali na univerzah v okoli 80 državah, kolikor jih program trenutno zaobseže. Ti so si s študijem v tujini odprli povsem nove perspektive na trgu dela, toda od tujih študentov, ki so se šolali na britanskih univerzah in v Združenem kraljestvu bivali ter trošili, je več milijonov funtov želo tudi gospodarstvo na Otoku. Zato je Jones prepričan, da je argument britanske vlade, da je program predrag za britanske univerze in da imajo od njega več koristi njihove partnerke kot one same, ozek in neumen.