Vedno več ljudi vstopi v trgovinico, ki se stiska v kotu stavbe, ki je Kamničanom poznana zaradi vrtca v njej in zdravstvenega doma na drugi strani stavbe. Trgovinico, ki meri nekaj več kot 20 kvadratnih metrov, je Milena Marinič kupila na kredit, preden se je upokojila. Urejen ima tudi dostop za invalide, saj je več let po sinovi hudi prometni nesreči spoznavala, kaj pomeni biti oviran pri gibanju. »Sin je bil več časa na invalidskem vozičku in tudi sama imam precej težav s križem. Razmišljala sem dolgoročno in kdo ve, lahko pride obdobje, ko se tudi sama ne bom več mogla premikati po stopnicah,« pove Mariničeva pred trgovinico, polno najrazličnejših predmetov. Da rada »hrčka«, nam prizna brez kančka slabe vesti. »Začelo se je nekje v srednji šoli. Danes imam poleg trgovine še dve skladišči, eno v lasti, drugo najemam. Tudi doma, v stanovanju, imam polno starin,« nam pove. Vse se je začelo z opazovanjem predmetov, ki so jih ljudje metali na kosovni odpad. »Gre za predmete, ki so nekomu smeti, breme, drugemu pa bi še kako prav prišli. Tako sem pred časom našla čudovit kroparsko kovan obešalnik, ki sem ga na začudenje in dovoljenje lastnice, ki ga je odvrgla, vzela in ga za majhen denar kmalu naprej prodala človeku, ki ga je bil vesel,« razloži.
Gospa Milena prizna, da vse posvoji, in se ob tem spomni na majhnega mačka, ki ji zdaj dela družbo doma. »Ko sem gospe v Mengeš prinesla nekaj hrane, me je desetletni deklič opozoril na shirano majhno mačko, polno glist, ki se je zatekla k hiši. Ubogo mijavkajoče bitje sem brez zadržka vzela, odpeljala k veterinarki in zdaj je tudi ona pri meni,« pove.
Od zobotrebca do oblačil, čevljev in hrane
Ko so ljudje slišali za njen Zavod Hrček, so tudi sami začeli prinašati različne stvari, od oblek, obutve do igrač in otroških športnih pripomočkov, ki jih malčki prerasejo. »Lahko bi rekli, da imamo vse od zobotrebca dalje. Zelo hitro prodam otroška kolesa, poganjalčke. Od zadnjega vala epidemije pa veliko ljudi pride tudi po hrano,« iskreno pove sogovornica. Z izkupičkom od prodanih stvari je tudi sama začela kupovati hrano, ki jo nato razdeli ljudem, ki pridejo v trgovino: »Predvsem konzerve, ribe in tisto, česar ljudje ne dobijo pri Rdečem križu ali Karitasu.« Zato tudi nagovarja svoje stranke, da lahko predmete iz trgovine dobijo tudi v zameno za hrano, ki jo prinesejo: »Vendar ljudje tega še niso osvojili. Poganjalček, ki sem ga dobila prav danes, bom fotografirala in dala na facebook. Ljudje bodo raje dali zanj 10 oziroma 20 evrov, kot da bi namesto denarja prinesli hrano v tej vrednosti.«
Ker je zaradi vladnih odlokov zdaj njena trgovina zaprta, vsak predmet, ki najde pot do nje, očisti, fotografira in objavi na facebooku, nato pa se s kupcem dogovori za prevzem pred trgovino. Med našim obiskom je iskala očala za branje, ki jih bo poslala na potresno območje Hrvaške. Dela sama, saj edina ve, kam je kaj postavila. »Ne sortiram,« prizna in pove, da sta se ji dve gospe ponudili, da ji prideta prostor pospravit, a sta hitro priznali, da bi se težko dalo urediti kaj drugače, kot je zdaj.
Na vprašanje, kaj ji ljudje lahko pripeljejo v trgovino, ima Milena Marinič pripravljen simpatičen odgovor »Vse, samo ne moža. Sem že iz hudega ven,« se zasmeje. Pravi, da ima v svojem življenju vse in še več. Tudi oba otroka, dvojčka, sta preskrbljena. »To delam za svojo dušo, zaslužka ni,« pove in doda, da so zgodbe ljudi tiste, ki nimajo cene. »Spomnim se gospoda, ki je prišel kmalu po odprtju trgovinice, prinesel stare bombažne nogavice in jih zamenjal za toplo bundo. Ali prijazen sogovornik, ki je gradbeno čelado zamenjal za hrano. V pogovoru sem hotela izvedeti, kje živi, da bi mu hrano dostavila še kdaj, a mi tega ni želel zaupati.«