Očitno so najprikladnejša tarča in prva žrtev obeh virusov najbolj ranljivi in nemočni. Stari, onemogli in otroci. Pri bolj ali manj odpisanih in nemočnih en virus besni po njihovih vitalnih telesnih funkcijah, drugi ubija njihovega duha z osamitvijo. Sodelovanje obeh kaže izjemne rezultate. Boljše kot kjer koli po svetu. Pri manj ranljivih in bolj odpornih na gnilobo je najbolj v nevarnosti hrbtenica.
Največji hudič obeh nadlog je v njuni atipičnosti. Za oba je značilno, da veliko okuženih niti ne ve, da so okuženi. Skoraj nobenih znakov bolezni ni, še slabega počutja menda ni. Pri enem šele stroka in bolj ali manj zanesljivi testi pokažejo, da je dobro počutje zgolj utvara, pri drugem pa šele iz posrednih znakov – gnilobe, ki se širi okoli njih, očitne nerazsodnosti obolelih, popadljivosti do vseh, ki ne kažejo okužbe, in brezbrižnosti do opozoril – lahko ugotovimo, da je šlo nekaj narobe.
Po mnenju strokovnjakov so oboleli, ne da bi sploh slutili, močno virulentni in zreli za karanteno. Strokovnjaki si še zmeraj niso enotni, ali je nevarnejša telesna okužba ali napad na duševno in mentalno zdravje gostitelja. Molčijo tudi o dvojni naravi obeh; po eni strani sta izjemno agresivna in za okužene in vse druge resna grožnja, po drugi pa se zdi, da je na videz benigna in potuhnjena beštija še nevarnejša in zahteva še več žrtev kot agresivnejša različica. Pri agresivnejši izdaji virusa, ki napade telo, nas glasniki varuhov reda in miru redno obveščajo o številu žrtev med tistimi, ki so svojo nalogo med živimi zaključili z virusom, nič pa ne vemo, koliko je tistih, ki jim je vstopnico za onostranstvo priskrbel samo ta virus. Nenavadno.
Značilno za nevarnejši virus, ki se je lotil družbe in njenih podsistemov, tako strokovnjaki in laiki, pa je, da bolj kot okužene, preko prijateljevih prijateljev, ogroža in kontaminira prav tiste, ki se z velikimi denarci borijo proti sovražniku z na videz varne razdalje. Zdi se, da se jih je do zdaj zaradi mask in z respiratorjev z gnilobo okužilo več kot z virusom samim.
Ni jih malo, ki v boju proti virusom prisegajo na razkužila in čistila vseh vrst. V svoji veliki vnemi so se nekateri lotili generalnega čiščenja vsega, kar se v tej državi očistiti da; najprej so se lotili radikalnega čiščenja okuženih na policiji in vojski, sledilo je temeljito očiščenje ulic preveč vnetih sprehajalcev in kolesarjev. Celo z vodnim topom. Potem pa so se lotili še razkuževanja državnih uradov in deratizacije po zavodih, kjer naj bi poleg virusa domovali tudi brezštevilni drugi zajedavci, najbolj temeljito, pa so se, v skrbi za mentalno zdravje malčkov, lotili čiščenja vrtcev in šol. Taktika je bila preprosta in učinkovita; prepoved gibanja, prepoved druženja, kavč namesto na klopce v parku in treniranje dolgčasa namesto možganske telovadbe. Virusom, za razliko od malčkov, vse to ni veliko škodovalo, je pa dober občutek spoznanje, da disciplina, policijska ura, grožnje in drakonske kazni učinkujejo.
V vojno z vsem in vsakim nas z dolgo trdo roko pelje profesionalec, ki pozna vse čare verbalnega in vsakršnega vojskovanja z vidnimi, nevidnimi in namišljenimi sovražniki. Bitke se je lotil po gverilsko; enkrat sovražnika ignorira, nato pa z vso močjo udari po njem. Spet drugič je nad sovražnikom že razglasil zmago in takoj zatem je v obrambi pred njim začel graditi okope. Taktika umika in napada, ignorance in drame najbrž res bega sovražnike, prijatelje in strokovnjake, ampak ni vrag, da veliki vodja ne bi vedel, kaj dela. Drži, število žrtev je rekordno, ampak čemu bi se profesionalec iz prve bojne linije ukvarjal z malenkostmi in sentimentalnostjo? Večina žrtev so pogrešljivi in bi tako in tako že kmalu obiskali svojega stvarnika. V zadnjo bitko za lepi novi svet pod Alpami, če kaj ne pride vmes, pa nas bo veliki rešitelj, namesto z vodnim topom, poslal z novimi oklepniki, avioni in helikopterji.
Predsedniku pa se je te dni spet kolcnilo in brez kančka sramu je priznal, da ve, kako zelo je razočaral svoje sodržavljane, in zagotovil, da v prihajajočem letu svojih načel ne bo spreminjal. Ve, kje so problemi te države, ve, kdo jih povzroča, in ve, da je tudi on že po svoji funkciji soodgovoren za njihovo reševanje. Ampak v skladu s svojimi načeli ne bo naredil nič. On ni del rešitve.
Zlata ribica pa modro molči in morda razmišlja o drugem posvojitelju.
Emil Brence, Bled