Brez uporniških dežnikov ne bo svobode

Edina pravica je, da plačaš globo

Denarne kazni za (domnevne) kršitve ukrepov ali različnih odlokov, ki prihajajo tudi še za pomladne proteste, denimo tiste za pisanje s kredo po tleh, so najpogostejši tip »papirnate represije«, s katero se srečujejo protestniki, čeprav poročajo tudi o drugih oblikah pritiskov, kot so grožnje s tožbami ali pa kazenskim pregonom; mednje lahko zagotovo uvrstimo tudi propadli poskus ministrstva za kulturo, da bi samovoljno izbrisalo glasbenika Zlatana Čordića - Zlatka iz registra samozaposlenih v kulturi. Toda ravno globe imajo najbolj neposreden učinek, ki prinaša zelo nedvoumno sporočilo – ne protestirajte. »Jasno je, da gre za obliko pritiska na posameznika, sploh zato, ker je mogoče opaziti, da so postopki usmerjeni na določene osebe, ki so popisovanja in izdajanja kazni deležne takoj, ko se pojavijo na prizorišču protesta,« ugotavlja igralec in performer Primož Bezjak, ki so mu v nekaj preteklih mesecih izdali že več kazni, večinoma zaradi »nedovoljenega zbiranja« (po 400 evrov).

Prejemnik kazni ima v osnovi dve možnosti – ali globo čim prej plača (in jo s tem zmanjša za polovico) ali pa se na kazen pritoži. Bezjak se je v večini primerov odločil za slednje; vložil je zahtevo za sodno varstvo na podlagi pravice do uporabe javnega prostora in ustavno zagotovljene svobode izražanja, »ki bi morala veljati ne glede na vsakokratno vsebino vladnih odlokov«, kot je prepričan. Ti postopki večinoma še niso končani. »Represivnih organov ustavno zagotovljene pravice sploh ne zanimajo,« opaža. »Dejstvo je, da preprosto ne smeš več izražati kakršnih koli političnih mnenj, če se v petek zvečer znajdeš na Trgu republike, pa prejmeš kazen ne glede na to, kaj počneš.«

Sporen je lahko tudi dežnik

»Tisti, ki nismo nehali protestirati, smo še bolj kot doslej podvrženi tovrstnemu kaznovanju, ki pa je zdaj res preseglo vse meje,« poudarja Sanja Fidler, ki že vse od časov vseslovenskih vstaj sodeluje z lutkarjem Branetom Solcetom pri ustvarjanju prepoznavne protestne »scenografije«, katere najbolj značilen del so verjetno velikanske lutke, ki imajo enkrat podobo smrti, drugič pa morda spominjajo na trenutnega predsednika vlade. »Že prej so bili domnevni prekrški pogosto privlečeni za lase. Čeprav so kazni utemeljevali z vsebino nekega odloka, so bile z vidika pravice do izražanja krivične. Da te oglobijo zaradi tega, ker se sprehajaš z dežnikom, na katerem piše 'odstop', pri tem pa ne kršiš prav nobenega ukrepa, je pa res že preveč prozorno.«

Prav to se ji je zgodilo na božični petek, ko je dobila kazen zaradi »udeležbe na nenapovedanem protestnem shodu«. Šlo je – če verjamemo policijskemu zapisniku – za skupno pet oseb, ki so se z dežniki, »okrašenimi z novoletnimi lučkami in transparenti«, sprehodile od Prešernovega trga do Trga republike. »Policija sploh ne skriva več, da nas kaznuje zgolj zaradi izražanja političnih stališč.« Kazni je dolgo časa poravnavala s pomočjo solidarnostnega sklada, ki so ga poleti vzpostavili prav za ta namen in se napaja iz prostovoljnih prispevkov. Toda po zadnjih kaznih (najnovejše je bila deležna, ker sta s Solcetom prvi dan leta po Šubičevi ulici nosila kolo) se je odločila, da se bo podala na sodno pot. »Kajti popolnoma očitno je, da gre za sistematično zatiranje ustavnih pravic, ki ga drugače ne bo mogoče ustaviti.«

Podobno meni Jenull, ki je kazni doslej prav tako poravnaval s pomočjo solidarnostnega sklada; nabralo se mu jih je za več tisoč evrov, saj jih je iz različnih razlogov dobival skoraj vsak petek. »Na eno kazen za nedovoljeno zbiranje sem se pritožil, bil oproščen, a sem moral vseeno plačati sodno takso.« Zdaj je prepričan, da je treba neutemeljenost teh kazni dokazovati sodno, »sicer v tej državi kmalu ne bo več mogoče povedati svojega mnenja«.

Razpršeno protestiranje?

»V zadnjih primerih policijskega kaznovanja je pomembno predvsem vprašanje, kje je meja med javnim zbiranjem, ki je trenutno prepovedano, in svobodo izražanja, ki z odloki sicer ni omejena, je pa v bistvenem izvotljena – na javnih krajih pravzaprav lahko protestiramo oziroma izražamo mnenje le individualno, morda še v krogu oseb iz skupnega gospodinjstva,« pojasnjuje doktorica pravnih znanosti Barbara Rajgelj, docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki podrobno spremlja protestno dogajanje. »Je pa večina kazni izdanih premišljeno, torej na način, da so utemeljene na veljavnih odlokih, zato jih je v prekrškovnih postopkih precej težko izpodbijati.« Poleg zahteve za sodno varstvo sicer obstaja še možnost izpodbijanja odlokov na ustavnem sodišču – v smislu, da naj bi bil odlok, na podlagi katerega je bila izrečena neka kazen, neustaven. »Vendar so vrata ustavnega sodišča žal precej tesno priprta, postopek je dolgotrajen, izid pa nepredvidljiv.«

Ustavno sodišče je že večkrat presojalo o primernosti protikoronskih ukrepov. Septembra je denimo odločilo, da spomladanska omejitev gibanja med občinami ni bila neskladna z ustavo, na začetku decembra pa, da so bili sklepi, s katerimi je vlada sproti podaljševala šolanje na daljavo, neveljavni, saj ti niso bili ustrezno objavljeni. Pred le nekaj dnevi pa je zavrglo pobudo pravnika Andraža Terška, ki je skupaj z odvetnikom Damijanom Pavlinom zahteval presojo ustavnosti več odlokov, med drugim tudi tistega o začasni delni omejitvi gibanja in prepovedi zbiranja ljudi, češ da lahko država prepove gibanje in določi policijsko uro samo, če razglasi izredno stanje – česar pa ni storila. Pobuda naj bi bila pomanjkljiva, ker je Teršek ni lastnoročno podpisal. A odgovora o tem, ali je protestnikom kršena pravica do umetniškega in političnega izražanja, za zdaj še ni.

»Država ima neomejene kapacitete za kaznovanje, protestniki pa precej omejena finančna in pravna sredstva,« ob tem razmišlja Barbara Rajgelj. »Morda bi morali v trenutnih razmerah protestirati razpršeno, ne pa v okviru shodov, ki so pač prepovedani. Dežnik z napisom #vladapada bo torej moral postati vsakodnevni uporniški rekvizit za sprehode po vaseh in mestih ali pa za nakupe na tržnici ali v trgovini.«