Nič ne pomagajo verodostojne zgodovinske analize tistega časa. Večina jih ne bere, noče o njih razmišljati. In s tem daje prostor amaterskim zgodovinopiscem, ki vehementno potvarjajo zgodovinska dejstva po lastnih merilih in prepričanjih. Potem pa, manj kot o zgodovini vemo, bolj se nam vrača in nas tepe. Nepoučenost večine omogoča ljudem z diktatorskimi ambicijami preboj na oblast. In ker po naravnem zakonu isti tiči skupaj letijo, se v oblastniški jati zbirajo enako misleči. Trenutno jato v državi, ki ni ne premajhna ne prevelika, sestavljajo ambiciozni, zamerljivi, maščevalni, pohlepni, neinteligentni, čustveno nezreli posamezniki. Borci za blaginjo. Svojo, seveda. Vmes tudi ženske kvote, ki svojemu spolu niso v čast. Večina prebivalstva je kmalu po začetku dela te jate spregledala njeno škodljivo lomastenje po državi, skrito za kuliso skrbi za zdravje ljudi. Jata ukazuje, grozi, kaznuje. Dela strašne, nerazumne napake, vsem na očeh, a so ji prav malo mar ugovarjanja in protestiranja državljanov.
V nasprotju z njihovim početjem se razumni ljudje vedno sprašujejo o pravilnosti svojih odločitev. Dvom, samopreverjanje in sposobnost dialoga so sestavni deli inteligentnega vodenja. Zato ni kriv le vodja, ko ubira napačne poti. Bolj kot on je kriva jata, ki potrjuje, sprejema, se strinja, miže prikimava. So v sedanji jati nevedneži, pohlepneži, samozagledanci, ljudje brez hrbtenice? Vse po malem in še kaj zraven. V tej deželi, ne premajhni in tudi ne preveliki, ko so se osamosvojili, so ustanovili svoj demokratični strankarski parlament. In se v njem takoj začeli med seboj zmerjati in zaničevati. Sprva rahlo, potem pa vse bolj gostilniško. Ta potok žaljivk se je spremenil v veliko reko primitivizma. Premnogi v vladajoči jati brišejo mejo med parlamentarnim sedežem in gostilniškim šankom. Grobe besede so vedno posledica grobih misli, te pa so posledica strahu in velikega pomanjkanja samospoštovanja.
Smejo vodilni zmerjati, psovati, groziti, biti nesramni, nekulturni? Seveda ne. Je sedanja politična oblast s svojim ravnanjem verna podoba svojega naroda? Ne, ni. V tridesetih letih samostojnosti izstopa značilnost, ki je v bistvu tragična. V vseh teh letih se ni iz parlamenta prikotalila niti ena duhovita misel ali pripomba. Žaljivk pa ničkoliko. Če so lahko žaljivi predstavniki ljudstva, potem je lahko tudi ljudstvo. Tako se bumerang, ki se leta in leta vrti nad glavami državljanov, nekega dne obrne in pade, kamor pač pade. Po pravilu prileti na svoje izhodišče.
Lučka na koncu predora pa so ljudje, ni jih malo, a so odločeni, da je treba to kloako zajeziti. In enkrat za vselej prekiniti primitivno miselnost, ki se v teh mesecih udejanja in vrača življenje v pretekle čase, polne strahu, terorja, zatiranja, neenakosti. Tako bo treba, v državi, ki ni ne premajhna ne prevelika, ponovno premisliti, kakšne ljudi volimo. Najbrž je res težko med dvema milijonoma državljanov izbrati vsake štiri leta devetdeset poštenih, pametnih, izobraženih, kulturnih, moralno pokončnih posameznikov. Ampak Islandija ima še veliko manj prebivalcev, pa je uspešna država. Menda ja ni pogoj, da ima pamet, bolj ko greš na sever, boljše pogoje za razvoj in delo? Državo morajo voditi izobraženi, strokovno usposobljeni ljudje, ljudje z znanjem in moralnimi kvalitetami. Osebnosti z veliko začetnico.
V današnjem svetu se te lastnosti izgubljajo, a brez njih se bomo znašli v kaosu. Strankarska zasužnjenost in osebno kupčkanje vodita v razpad in razprodajo. Trenutne mediokritete skušajo vsakršno lučko grobo ugasniti. Ne bo jim uspelo. Imamo modre, razmišljujoče, inteligentne ljudi. Ki države ne nameravajo zapustiti, ampak se zanjo boriti.
Vesna Arhar Štih, Ljubljana
