V kratkem opisu soodvisnosti uvodoma omenjenih elementov želim pokazati na zavajanje davkoplačevalcev o korektnosti in transparentnosti postopka javnega naročanja predvsem pri storitvah gradenj, čeprav se problem povzročanja socialnega dampinga nanaša tudi na druge storitvene dejavnosti.

Minimalna plača kot pojem pomeni izhodiščno plačo in je plačilo za izvajanje najenostavnejših del v posamezni dejavnosti, nasprotje tej pa predstavlja maksimalna plača plačilo za najzahtevnejša dela. Pred leti je obstajala še tako imenovana zajamčena plača, ki je pomenila košarico socialnega minimuma. Zakonodajalec je s sprejemom zakona o minimalni plači leta 2003 mogoče resnično imel namen izpolniti zaveze, zapisane v naši ustavi, da smo socialna pravična družba, toda resničnost plačevanja dela v posamezni dejavnosti je popolnoma nasprotna. Plače zaposlenih, ki izvajajo kvalificirana zahtevna opravila, so nižje, kot je zakonsko predpisana minimalna plača, in pogosto se razni dodatki zaradi lepše podobe upoštevajo pri prikazovanju vrednosti, kar je zavajajoče.

Kolektivna pogodba je dokument, ki ureja odnose med delodajalcem in delavcem in je v tarifnem delu, kjer je prikazan razpon od minimalne ali tako imenovane izhodiščne do maksimalne plače, različna glede na posamezno dejavnost. Po logiki zakonsko določene vrednosti minimalne plače bi morala biti izhodiščna v vseh kolektivnih pogodbah v dejavnostih enaka. Na žalost je resničnost popolnoma drugačna in delodajalci kot ponudniki storitev na javnem natečaju z delavci, ki jih plačujejo po kolektivnih pogodbah, ustvarjajo zaslužek s pomočjo legalnega plačnega socialnega dampinga, čeprav je to popolnoma nelegitimno.

Direktiva EU o javnem naročanju in tudi naš zakon sta s ciljem preprečevanja plačno-socialnega dampinga vgradila varovalko, ki jo predstavlja kolektivna pogodba. Ker je bila ta določba pri nas večinoma izigrana tako s strani naročnikov porabnikov javnih sredstev kot tudi ponudnikov, je lani ministrstvo za okolje in prostor sprejelo določen ukrep. V vsebini interventnega zakona je predpisalo, da so vsi gradbeni izvajalci in podizvajalci v postopkih javnega naročanja pomembnih investicij zavezani k uporabi vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe.

Zahtevana določba se nanaša samo na pomembne investicije, čeprav zakon o javnem naročanju in direktiva EU predpisujeta upoštevanje kolektivnih pogodb pri oblikovanju ponudbenih cen za vsakega udeleženca v postopku javnega natečaja. Nedopustno so nastale razmere, da interventni zakon s poudarjanjem vrste investicij omogoča razmislek, da za ostale ta določba ne velja, kar pa lahko pomeni osnovo za diskriminatornost ponudnikov glede na pomembnost investicije.

Ironično in smešno, da zapovedano dosledno upoštevanje kolektivne pogodbe omogoča plačni socialni damping, saj plača kvalificiranih delavcev izvajalca sploh ne dosega zakonsko predpisane minimalne plače. Žalostno je, da vse to neposredno povzroča država kot naročnik, namesto da bi sprejela ukrepe, s katerimi bi preprečevala povzročanje socialnih težav.

Zato v zaključku postavljam vprašanje, kdaj in kdo bo imel smelost in energijo, da preseka ta vozel? Ali pa bomo spet morali dobiti zdravilni poduk od drugod?

Dušan Divjak, Spodnja Slivnica