V odličnem prispevku Umiranje v času korone v Objektivu Dnevnika 28. novembra 2020 se je cenjena novinarka zelo analitično poglobila v pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti med koronakrizo. Enaki ali podobni pomisleki, kot jih imajo v članku omenjeni posamezniki, prevevajo tudi vse zdravstvene delavce in nemalokrat se tudi mi sprašujemo, ali smo v danem trenutku ravnali prav in vedno v korist bolnika.
Medicinska etika in deontologija sta večni in vsakršno odstopanje od temeljnih postulatov življenja je za medicino nesprejemljivo. Če odstopamo od njunih načel, vedno prej ali slej pridemo v nasprotje s temelji našega bivanja in sobivanja. In prav temu smo priča zdaj ob doslej nepredstavljivih dolgoročnih razsežnostih pandemije za zdravje posameznika, naroda in celotnega človeštva.
Vsaj v bolnišnicah so na žalost okoliščine tudi v »normalnih« razmerah takšne, da ni mogoče zagotoviti vedno in povsod dostojanstvenega odhoda in poslavljanja od najdražjih. Osebje v bolnišnicah se sicer trudi, da bi bolnikom in svojcem olajšalo zadnje obdobje življenja, a zaradi drugih obveznosti zaposlenih ni mogoče vedno ustreči bolnikovim in željam svojcev.
Dokler v slovenskih bolnišnicah ne bo takega standarda, da bo vsak bolnik bival posebej in bo lahko ob njem, če bi razmere to dopuščale, prisoten eden ali več svojcev, ni mogoče vedno in povsod zagotoviti dostojanstva, kakršnega si zasluži vsakdo, ko je hudo bolan ali ko umira. Okoliščine umiranja bolnikov in poslavljanja svojcev pa so tako specifične, da pri dveh ljudeh niso enake. S tem problemom se srečujejo predvsem zdravniki in medicinske sestre.
V UKCL, in podobno je v mnogih drugih bolnišnicah, je tako, da razmere in prostorske možnosti ne dopuščajo, da bi ravnali tako, kot si večina želi. Če je v eni bolniški sobi po šest ali tudi do osem bolnikov hkrati, je dostojanstveno umiranje in poslavljanje od umirajočega velikokrat nemogoče. Pogosto je zadnji človek ob odhajanju le duhovnik. Lahko je načrtovati vse postopke ob odhajanju (umiranju), če ne gre za urgentna stanja, in takrat skušamo olajšati duševno in telesno trpljenje bolnikov in svojcev, drugače pa je, ko je umiranje nenadejano. Takrat je postopek nepredvidljiv in včasih vsaj za zunanjega opazovalca zelo rutinski, a drugače pač ne more biti.
Nemalokrat sem doživel, da je bolnik umiral in umrl ravno v času, ko so bili v bolniški sobi hkrati obiskovalci pri več bolnikih (med njimi tudi otroci). In ko je nastopil trenutek smrti, zlasti če je bila ta nepričakovana, smo vse prisotne in tudi pokretne bolnike hitro napotili iz sobe, ne da bi jim pojasnjevali, zakaj, ker za to ni bilo časa. Takrat se mora osebje ukvarjati z bolnikom, ki umira. Delo pri takem bolniku včasih pa traja različno dolgo, pri čemer ni vedno možnosti za dostojanstveno slovo svojcev, saj je treba bolnika poskusiti stabilizirati in pogosto prepeljati na oddelek za intenzivno zdravljenje.
Kako specifične so situacije v času umiranja in smrti, bom skušal ponazoriti z nekaj primeri iz svoje kar dolge zdravniške prakse.
Ko sem bil študent medicine, sem bil v času poletnih počitnic na prostovoljni počitniški praksi v bolnišnici. Ob smrti mladega fanta je hotela mati umrlega skočiti skozi okno in le prisebnosti bolniške strežnice in mene gre zahvala, da tega ni storila pred najinimi očmi, ker sva bila ravno takrat v bolniški sobi. In tako slovo dveh ljudi hkrati ne bi bilo nič dostojanstveno, ampak znak obupa matere, za naju s strežnico pa velik šok.
Drugi primer neobičajnih in nepričakovanih situacij sem kot mlad zdravnik doživel v času dežurstva sredi noči. Pri bolniku je bila prisotna žena, ki je imela posebno dovoljenje šefa bolniškega oddelka, da je bila lahko pri njem, kadar je želela in kolikor časa je želela. In ob pričakovani smrti je bila ravno pri njem. Ko je umrl in ko smo uredili vse potrebne formalnosti, ni hotela zapustiti sobe in se posloviti od mrtvega soproga. Ker je bil k sreči v sobi sam, smo ji dovolili, da je ostala pri njem vse do jutra. V mnogih primerih pa bolniki niso sami v sobi in bi bila taka izjema praktično nemogoča.
In tretji primer je smrt zdravnika, pri katerem je bila v trenutku smrti prisotna žena, tudi zdravnica. Ko smo začeli vse postopke oživljanja, sem pričakoval, da bo zapustila bolniško sobo, a tega ni storila in je bila prisotna ves čas reanimacije. Seveda je nismo mogli poslati ven in reanimacija je bila zato še toliko bolj stresna, kot je sicer, zlasti ob nenadni smrti.
Ob primerih smrti v bolnišnicah je nesprejemljivo in neizvedljivo, da bi ob sedanji pandemiji, ko smo ogroženi vsi, zagotavljali dostojno slovo vsakomur in v vseh okoliščinah. Saj se trudimo ugoditi željam vsem prizadetim, a na žalost se moramo držati določenih preventivnih ukrepov in protokolov, da varujemo zdravje zaposlenih, sobolnikov in svojcev, čeprav ti včasih težko razumejo in še težje sprejmejo, da ne morejo biti zraven v zadnjih trenutkih življenja njihovega sorodnika. Za zdravstvene delavce bi bilo mnogo lažje, če bi bolniki na koncu življenja lahko imeli ob sebi drage ljudi, saj bi bile s tem medicinske sestre nekoliko razbremenjene in bi se lahko bolj posvetile tistim, ki tudi potrebujejo pomoč, pa ob sebi nimajo nikogar, ki bi jim dal požirek čaja ali jim namenil tolažilno besedo. Res so bolniki v bolnišnicah pogosto razosebljeni, niso pa razčlovečeni – in to je bistvena razlika.
Nečloveške okoliščine so del našega vsakdana, v katerem vsem nam ni niti malo prijetno, a več se v danih razmerah ne da storiti. Verjemite, da tudi zdravniki in medicinske sestre doživljajo velike frustracije, ko pacientom in svojcem ne morejo zagotoviti humanega poslavljanja, a situacija je res izjemna, saj je nihče od nas vsaj v mirnodobskem času še ni doživel.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
