Ko je gostitelj današnjega zasedanja članic Sveta za zalivsko sodelovanje (GCC), savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, kljub omejitvenim ukrepom zaradi koronavirusa prisrčno objel prihajajočega gosta, katarskega emirja Tamima bin Hamada Al Thanija, je to bil še drugi znak, da se poltretje leto trajajoča delitev med članicami šestčlanske regionalne organizacije bliža koncu. Le nekaj ur pred vrhom osrednje regionalne organizacije na Arabskem polotoku, ki je tokrat potekal v starodavnem savdskem mestu Ula, je namreč Savdska Arabija po dolgotrajnih zakulisnih pogajanjih in posredovanju Kuvajta in ZDA pristala na končanje gospodarsko-politične blokade Katarja.
Vpliv sprave na druga žarišča?
Taljenje odnosov je z odprtjem savdsko-katarske kopenske in morske meje ter savdskega zračnega prostora za prelete katarskih letal dan pred vrhom oznanil kuvajtski zunanji minister Ahmad Naser Al Sabah. Dobra dva tedna pred iztekom predsedovanja Donalda Trumpa, ki je bil zelo naklonjen Savdski Arabiji, novemu regionalnemu igralcu Združenim arabskim emiratom in Bahrajnu, dogovor o normalizaciji odnosov med članicami GCC (Savdsko Arabijo, ZAE, Bahrajnom, Omanom, Kuvajtom in Katarjem) vnaša novo dinamiko v Perzijskem zalivu, potencialno pa lahko privede tudi do sprememb v Siriji, Libiji in Jemnu, kjer članice Sveta za zalivsko sodelovanje v regionalnih vojnah podpirajo različne akterje.
Pol leta po Trumpovem prevzemu predsedovanja so se ZDA z nepričakovano blokado Katarja, ki jo je sprožila Savdska Arabija, s pretrganimi diplomatskimi stiki, trgovinskimi vezmi in morsko blokado majhne kraljevine pred Hormuško ožino pa so se ji pridružili še ZAE, Egipt in Bahrajn, znašle pred neželeno neenotnostjo arabskih zaveznic. Uradni Rijad se je za stopnjevanje pritiska na Doho odločil zaradi njenih vse tesnejših odnosov z Iranom pa tudi s Turčijo, ki ji je kraljevina odprla vrata za vojaško oporišče na svojem ozemlju.
Ključna je bila odločitev Rijada
Tako kot je geopolitika pred polčetrtim letom povzročila doslej največjo krizo v Svetu za zalivsko sodelovanje, so spremembe mednarodnih okoliščin omogočile tudi končanje blokade Katarja. Resda so danes vse članice GCC podpisale spravno deklaracijo o solidarnosti in stabilnosti odnosov med članicami (podpis je prispeval tudi egiptovski zunanji minister Sameh Šukri), s katero so zakopale bojno sekiro. Toda ključno odločitev za premik k normalizaciji odnosov je sprejela Savdska Arabija.
Potem ko je postalo jasno, da bo Bela hiša dobila novega prvega moža, je kraljevina tudi zaradi lastnega pozicioniranja do Joeja Bidna začela bolj naklonjeno gledati na kuvajtsko-ameriško posredovanje v sporu s Katarjem. Normalizacija odnosov z Doho je majhen »strošek«, ki si ga Rijad lahko privošči, da bi nališpal svojo podobo v Bidnovih očeh. Prihajajoči ameriški predsednik namerava namreč prevetriti odnose s Savdsko Arabijo. Napovedal je tudi končanje ameriške podpore savdskemu posredovanju v Jemnu, ki je vse od arabske pomladi eno izmed prizorišč merjenja moči z Iranom.
Tudi s šiitsko islamsko republiko se nakazujejo premiki v prihajajoči ameriški administraciji – vrnitev ZDA k iranskemu jedrskemu dogovoru ni izključena, pa čeprav so se v tednih pred prvo obletnico ameriškega atentata na poveljnika iranske revolucionarne garde Kasima Sulejmanija močno zaostrile napetosti med Washingtonom in Teheranom.
Čeprav je savdski prestolonaslednik članice GCC pozival k enotnemu nastopu proti grožnjam Irana zaradi njegovega jedrskega programa in balističnih raket, pa je vprašanje, ali bo normalizacija odnosov arabskih držav s Katarjem prinesla tudi skupen pogled na širše politično dogajanje v regiji. Nenazadnje so politična nesoglasja med zalivskimi državami obstajala že pred blokado Katarja.
