Prav ob izteku nemškega predsedovanja Svetu EU je kanclerki Angeli Merkel uspel še zadnji veliki met polletnega vodenja Evropske unije. S Kitajsko je namreč sklenila načelni dogovor o sklenitvi investicijskega sporazuma, ki naj bi uravnotežil evropsko-kitajske odnose predvsem na gospodarskem področju. Ključni del dogovora je namreč zaveza Kitajske, da bo svoj trg precej bolj odprla za evropske investicije.

Boljši pogoji poslovanja

Po uveljavitvi dogovora – tega mora po dokončnem oblikovanju in podpisu ratificirati še evropski parlament – evropska podjetja ne bodo več prisiljena v dosedanjo prakso, ko lahko svoje podružnice na Kitajskem odprejo le tako, da ustanovijo mešano podjetje s kitajskimi partnerji. Prav tako evropskim podjetjem ne bo več treba prenašati svojega tehnološkega znanja kitajskim partnerjem. S tem naj bi bila odpravljena večletna kritika Evropske unije, da imajo kitajska podjetja boljši dostop do evropskega trga kot evropska do kitajskega. Sam dogovor sicer ne vsebuje mehanizma zaščite investicij. Tega naj bi obe strani dorekli v dveh letih od podpisa dogovora. Kdaj bo prišlo do slavnostnega podpisa, še ni znano.

Čeprav je lani Kitajska prehitela ZDA na mestu največje trgovinske partnerice Evropske unije, je bila oznanitev dogovora s Kitajsko tudi za poznavalce kitajsko-evropskih odnosov precejšnje presenečenje. V zadnjih mesecih se je namreč v Evropski uniji krepil skepticizem do Kitajske, s katero zaradi pandemije koronavirusa sicer ni bilo mogoče organizirati neposrednega vrha, kot si je to ob začetku predsedovanja želela kanclerka Merklova. Krepitvi odnosov so napoti stali razprave o človekovih pravicah na Kitajskem, odnos pekinških oblasti do Ujgurov, razgradnja načela dveh sistemov v eni državi z onemogočanjem demokratične opozicije v Hongkongu in premislek o vključevanju kitajskih podjetij v gradnjo omrežij pete generacije v Evropski uniji, vse to sredi tleče trgovinske vojne med Washingtonom in Pekingom.

Zadnji uspeh Berlina

Načelni investicijski dogovor je še toliko bolj presenetljiv, ker se Evropska unija po zmagi Joeja Bidna na ameriških volitvah zavzema za obnovitev čezatlantskega partnerstva. Biden si je po prvih odzivih po izvolitvi prizadeval za skupni nastop z Evropsko unijo v pogovorih s Kitajsko, da bi tako okrepili pritisk na Peking in predsednika Xi Jinpinga. A je stara celina pohitela. Tik pred koncem nemškega predsedstva EU in sredi razprav o strateški avtonomiji v odnosu do drugih velikih svetovnih igralcev se je odločila, da poskusi s Kitajsko še pred zgladitvijo odnosov s posttrumpovsko Ameriko doreči dogovor o investicijah, ki je močno bremenil sicer skupne želje Bruslja in Pekinga po krepitvi multilateralizma in reformi Svetovne trgovinske organizacije.

Hitenje je toliko bolj razumljivo, ker je Kitajska sredi novembra po osmih letih pogajanj s članicami Aseana sklenila največji prostotrgovinski sporazum na svetu (RCEP), ki ni okrepil le njene trgovinske vloge, temveč položaj celotnega prostora jugovzhodne Azije. Evropa je hotela stopiti na ta azijski vlak, saj v mesecih pred začetkom okrevanja evropskega gospodarstva ni hotela biti potisnjena na obrobje mednarodnega trgovanja.

Merklova je z oznanitvijo načelnega dogovora s Kitajsko dosegla še en velik mednarodni uspeh, pa čeprav bodo morali pogajalci obeh strani podrobnosti dogovora še doreči v naslednjih mesecih. Ratifikacije pa ni pričakovati pred francoskim prevzemom predsedovanja Evropski uniji januarja 2022.