Prvi primer ravnanja, ki prinaša grenak priokus, je povezan z uresničevanjem izjave Skupščine RS o dobrih namenih z dne 6. decembra 1990. Skupščina je pred plebiscitom s takšno izjavo predstavnikom drugih jugoslovanskih narodov zagotovila, da bodo po osamosvojitvi lahko pridobili slovensko državljanstvo, če bodo to želeli storiti. Sicer pa se v ničemer ne bo spremenil njihov politični status, kar vključuje tudi pravico do stalnega bivališča. Junija 1991 je bil sprejet zakon o državljanstvu in tujcih. Za pridobitev slovenskega državljanstva je ta zakon postavil šestmesečni rok.
Slovensko državljanstvo je v zakonskem roku pridobilo kakih 80 odstotkov od skupno približno 130.000 upravičencev. Peterletova vlada je prelomila obljubo Skupščine RS o dobrih namenih. Po izteku roka, na dan 26. februarja 1992, je vlada s seznama stalnih prebivalcev Slovenije izbrisala preostalih 20 odstotkov državljanov drugih republik. Prenesla jih je na seznam tujcev, ne da bi o tem predhodno ali naknadno obvestila prizadete prebivalce.
Žrtev takšnega nezakonitega ravnanja je bilo 25.671 prebivalcev Slovenije. Vsi, ki v zakonskem roku niso pridobili slovenskega državljanstva. Med njimi je bilo tudi 5360 otrok. Izbrisani prebivalci so ostali brez osebnih dokumentov, brez zaposlitve, brez zdravstvenega zavarovanja, brez šolanja in brez stanovanjske pravice. Ne bom zapisal, na katere dogodke iz časa druge svetovne vojne me spominja opisano ravnanje Peterletove vlade.
Drugi primer ravnanja, ki obletnici plebiscita daje veliko grenkega priokusa, je postopek privatizacije. Za transformacijo družbene v zasebno lastnino je bil izbran model razpršene privatizacije. Brez učinkovitega sankcioniranja smo doživeli skoraj legalno neodplačno privatizacijo, ki se je sprevrgla v pravi plenilski pohod. Po ocenah finančnih strokovnjakov je država tako izgubila družbeno premoženje v vrednosti približno treh letnih proračunov države. Tudi revizije predhodnega lastninjenja 1100 družbenih podjetij niso sanirale škode divje privatizacije. Množica 550 kazenskih ovadb je prinesla manj kot deset obsodilnih sodb. Za grenak priokus smo šele 12 let po zaključku lastninjenja dobili pravno neuporaben zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja.
Grenkega priokusa ob obletnici plebiscitarne odločitve ne vzbuja le ravnanje politikov v opisanih primerih, temveč tudi dejstvo, da politiki še vedno ne priznajo svojega protipravnega ravnanja. Celo odločitve ustavnega in evropskega sodišča (ESČP) o nezakonitosti izbrisa množice prebivalcev politikov niso streznile. Iz množice aktivnih politikov izstopa ena oseba. To je Milan Brglez, ki se je kot predsednik državnega zbora ob 25. obletnici plebiscita 26. 2. 2017 javno opravičil izbrisanim za storjeno krivico.
Zakaj 30. obletnico plebiscita spremlja grenak priokus, je slovenski javnosti pojasnila Spomenka Hribar na slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma političnih strank (6. 12. 1990). Nas državljane pa bi moralo skrbeti, da nimamo nobenega jamstva, da politiki ob podobni priliki ne bodo ponovili takšnega za državljane in državo skrajno škodljivega ravnanja.
Janez Krnc, Litija